Prečudovit dan v Julijcih

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).
Razgled s Škrlatice

Še s podnapisi.
Razgled s Škrlatice

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

Pohajkovanje po narodnem parku Yosemite

V narodnem parku Yosemite sem cele dneve pohajkoval od ene do druge znamenitosti, saj teh zlepa ne zmanjka. Jezera, slapovi, rečice, tolmuni, izviri, trate, livade, gozdovi in tako naprej. Razgledišča so, kot se spodobi, na najlepših krajih narodnega parka in praviloma ponujajo čudovite razglede. Potem, ko sem enkrat uspel razvozlati logistiko v narodnem parku, sem ugotovil, da je javni prevoz neuporaben in sem hodil peš ali uporabil avto. Sicer sem to, da je kampiranje v ZDA poglavje zase, že omenil, a je res fascinantno, kako drugače so tam urejene nekatere reči. Na primer, tudi v najbolj obiskanih narodnih parkih ZDA, kampi ponekod nimajo tušev ali pa jih imajo tako daleč, da je do njih treba z avtom. Z avtom, ki je ponavadi na parkirišču, daleč od šotora. Do tuša! Bolj zoprno je bilo, da nikoli ne veš vnaprej ali je tuš plačljiv ali deluje na kovance ali deluje na žetone ali kaj četrtega. Če napišem, da se v kampih posoda pomiva pri šotoru in da se odpadna voda zliva kar po tleh, bo menda kar preveč. Morda pa se kdo odpravlja na kampiranje v ZDA in mu te informacije pridejo prav.

Yosemite je prepreden s pohodniškimi potmi, tako, da lahko vsakdo zase najde pešpot, ki mu ustreza. Sam sem si jih izbral kar nekaj. Najlepša mi je bila Four-mile trail, 15 kilometrska (v obe smeri) pešpot do razgledišča Glacier point. Tam se veličastni Half Dome prikaže v vsej svoji lepoti.
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija

Nanj se je mogoče tudi povzpeti, a je za to (seveda) treba zadeti na loteriji. Ker sem zadel že dvakrat, v tretje sreče nisem izzival. Half Dome je menda najbolj prepoznavna gora v tistih koncih, saj je tako edinstvene oblike, da ga ni mogoče zamenjati z nobeno drugo goro. Od daleč in od spodaj je videti takole.
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija

Že sama pot do razgledišča Glacier Point je tako čudovita, da se je prizorov nemogoče naveličati. Tudi na odsekih poti, ko si skrit v gozdu, saj je gozd nekaj izjemnega.
Gozd. Yosemite, Kalifornija
Gozd. Yosemite, Kalifornija
Gozd. Yosemite, Kalifornija

Izkazalo se je, da je nekaj posebnega tudi mah, ki je skorajda fluorescentne barve.
Gozd. Yosemite, Kalifornija

Gre za najbolj obiskan narodni park v Kaliforniji in peti najbolj obiskan v ZDA. Če si lahko predstavljamo, da je američanov 330 milijonov, potem je najbrž jasno, da gre za vrtoglavo število ljudi, ki se v kratki sezoni gnetejo v parku. Seveda se je gneči mogoče izogniti, če se na pešpoti podaš dovolj zgodaj. Takrat si lahko kakšen lep razgled privoščiš celo v samoti.
Kalifornija
Kalifornija

Pohorski biseri

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi. pohorje_2020_01
Pohorske vode. pohorje_2020_02
pohorje_2020_03
pohorje_2020_04
pohorje_2020_06
Od Ribniške koče proti Kopam. pohorje_2020_07
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes. pohorje_2020_08
Tik pred Kremžarico. pohorje_2020_09
pohorje_2020_10

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil. Po tretji etapi Slovenske planinske pešpoti

Po Slovenski planinski poti

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici. spp_2020_01
Razgled s Porezna. spp_2020_02
Hotel za prvo noč. spp_2020_03
Razgled proti Postojni z Nanosa. spp_2020_05
Razgled na Vipavsko dolino. spp_2020_04

Peš po Sloveniji

Ko sem nazadnje tukaj napovedal, da grem peš čez neko državo, sem en teden kasneje potovanje odpovedal. Zato tokrat ne bom ničesar napovedoval, ampak se bom kar odpravil. Pravzaprav sem se odpravil že pred nekaj dnevi in je danes za menoj že del poti. Tokratni izziv je Slovenska planinska pot, katere 617 kilometrov je mogoče prehoditi v 37 dneh. Morda mi tokrat uspe prehoditi kakšno tretjino te »najdaljše in najbolj priljubljene vezne poti v Sloveniji ter ene najstarejših v Evropi in na svetu«.

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.

Posedati je težko, ne hoditi

Takole. Tudi letošnji prvomajski prazniki so minili v znamenju pešačenja v naravi. Tokrat smo se podali na grški otok Krf, čez katerega poteka pešpot Corfu Trail. Piše, da meri 220 kilometrov v dolžino. Seveda smo si pot prilagodili po svoje. Prvič zato, ker si je v predsezonskem času nemogoče organizirati prenočitve tako, da bi lahko pot prehodili od začetka do konca v približno enako zahtevnih in dolgih etapah. Drugič pa zato, ker imamo formalno označene pešpoti najraje takšne, da nam služijo zgolj za orientacijo in lahko tavamo po svoje. Tako smo se držali zahodne obale otoka, po kateri smo se sprehodili od severa proti jugu in pri tem prepešačili kakšnih 140 kilometrov. Koliko je pač verjeti beleženju na telefonu. Sam za to, koliko prehodimo, raje upoštevam število ur in temperaturo oz. vremenske razmere, pri katerih hodimo. A pustimo številke. Krf je prekrasen! Vsaj zahodni del, ki ni tako razvit. To sicer pomeni, da smo spali v krajih, kjer je bila odprta le ena restavracija in kakšen supermarket. A glede na to, da smo bili vsak dan dokaj utrujeni, nam to, da bi bili izbirčni, ni padlo na pamet. No, skorajda. S seboj smo namreč nosili ne le hrano za čez dan, temveč tudi tri četrt litra olivnega olja, kosmiče, začimbe in še kaj, kar smo potrebovali za pripravo večerje ali zajtrka. Ko pač ni bilo drugega. Če bi mi kdo kdaj rekel, da si bom po Grčiji nosil hrano za več dni v nahrbtniku, mu ne bi verjel. A naš ideal potovanj se spreminja. To, kar nam je bilo nekoč všeč, nam danes več ni in to, kar se nam je nekoč zdelo neumno, danes dojemamo kot najbolj zadovoljujočo obliko potovanj.

To pomeni, da Maša, Sabrina in jaz najbolj uživamo, ko se potepamo po naravi. Tem dlje od civilizacije, tem bolj nam je všeč. Četudi to pomeni, da vso prtljago, ki jo imamo na tem potovanju s seboj, nosimo ves čas na hrbtih. Ne znam opisati, kako zelo všeč mi je, da nisem več edini pri hiši, ki se lotevam takšnih podvigov. Tudi dan, ko smo hodili 10 ur, je minil brez pritožb in težav. Ni kaj, Maši se pozna, da je že pri šestih letih hodila po resnih poteh po Himalaji.

Saj ne, da na potovanjih to načrtno iščemo, a pohodništvo je menda najbolj zdrava in najcenejša oblika potovanj. Če k temu dodamo še dobro družbo in slastno hrano (iz nahrbtnika ali lokalne taverne), je treba priznati, da gre za popotniško-športno aktivnost, ki ji je težko najti primerjavo.

Zraven tega smo danes izkusili, da je posedanje lahko precej bolj naporna aktivnost kot hoja. Niti en dan na Krfu nismo bili tako utrujeni kot danes, kot smo potovali domov in smo ves dan posedali. Najprej na letališču, nato na letalu in še v avtu. Ja, danes, ko nismo prehodili niti kilometra, je bil za nas daleč najbolj naporen dan letošnjih pohodniških prvomajskih praznikov.

Najzvestejše spremljevalke na našem pohodu po Krfu so bile oljke, ki so nam nudile senco in oranže, ki so nam dale še nekaj več. Krf

Toliko zaenkrat. Več, ko se sestavimo.