Z otoka na otok

Nikoli ni prepozno za uresničitev dolgoletnih načrtov, oziroma nikoli ne nehajmo upati, da bomo sanje materializirali. Seveda, če si tega dovolj želimo in se za uresničitev potrudimo. S Sabrino sva že pred mnogimi leti razmišljala o tem, da bi se odpravili na potovanje po grških otokih. A leta so minevala, načrti so se spreminjali. Seveda pa se na uresničitev dobrih sanj izplača počakati. Če so nas potovanja česar naučila, je to potrpežljivost.

Letošnje leto prinaša kar nekaj popotniških želja, ki so (kot po navadi) vedno nekaj drugačnega. Posebnega. Tudi eksotičnega. A v tem trenutku je treba potrebo po eksotičnih doživetjih dati na stran, sicer se zna zgoditi, da prvomajske počitnice zbledijo v pričakovanju. Kar je zadnja stvar, ki si je želimo. Zato smo pozabili na vse drugo, na prihodnost in preteklost ter odpotovali. In danes smo tukaj, na Kikladih! Natančneje, na otoku Sifnos.

Za nami je pet dni in danes smo prispeli na tretji otok. 1,66 otoka na dan! Veliko? Nam se ne zdi. Vsak dan počnemo, kar se nam zljubi, pravzaprav to, kar počnemo najraje. Biti pri miru nam pač ne ustreza. Vsak dan veliko hodimo, tudi po dvajset kilometrov na dan. Ko se utrudimo, se ustavimo v katerem od nešteto zalivčkov in se skopamo v morju. Takrat smo pri miru. Morje je sicer še sveže, a nas ne moti, vsak dan plavamo. Naslednje vsakodnevno opravilo je iskanje dobre restavracije s pristno grško hrano. To obožujemo! Vključno z lokalno gostoljubnostjo, ki je prav neverjetna. Tako je sedaj, ko si apartmane, restavracije in trajekte delimo s peščico drugih turistov in popotnikov, morda je poleti, ko so ti kraji oblegani, drugače. Če nam uspe obiskati tudi “China Town”, kot je domačin v pogovoru z nami poimenoval Santorini, bomo morda deležni drugačnih vtisov. A pustimo se presenetiti, načrtov za naprej še nimamo.

Če sem o vtisih z zadnjega potovanja po Srednji Aziji pisal, da estetika in smisel za umetnost nista skupna tamkajšnjim prebivalcem, velja tukaj popolno nasprotje. Tako lično urejenih krajev ni veliko na svetu:

Kikladi
Kikladi
Kikladi
Kikladi
Kikladi
Kikladi
Kikladi

Prvi maj na grških otokih

Hrvaška, Kanarski otoki, Irska, Iran, Turčija, Sardinija, Ciper, Malta in Korzika so bile naše zadnje prvomajske destinacije. Prvomajske praznike sva s Sabrino že od najinega skupnega začetka zapečatila kot termin za potovanja. Ko po dolgi zimi (ne glede na to, če jo presekamo ali ne) nekam odpotujemo. Ne predaleč, ravno toliko, koliko je potrebno, da stopimo soncu in dogodivščinam naproti.

Glede na to, da smo sredozemske dežele, ki se nam zdijo privlačne in so v tem času primerne, bolj ali manj obdelali, se vračamo tja, kjer smo že bili. Pravzaprav v isto deželo, ne pa tudi v isti kraj. Tako je teh na srečo dovolj, da vedno znova odkrijemo kak nov kraj. Ali pa isti kraj na drugačen način, kar zna biti še bolje. Grčijo smo tako obiskali vsaj že šestkrat, a se vedno znova radi vrnemo. Le kdo se ne vrača rad v Grčijo?

Za tokratno vandranje smo izbrali tako nove kraje, kot nov način potovanja. Odločili smo se za »skakanje« med grškimi otoki. V praksi to pomeni, da gremo na pot z nahrbtniki in nameravamo po otokih pešačiti, med njimi pa pluti s trajekti ali ladjicami. Tja seveda letimo. Zraven tega se na pot tudi tokrat podajamo brez konkretnih načrtov, saj razen prve nočitve na otoku Mikonos, nimamo niti rezervacij, niti načrtov. Ravnali se bomo po soncu, brezpotjih in plažah ter sledili vonjem pristne grške hrane, kamorkoli že nas bo to pripeljalo. Morda se celo spozabimo in dva tedna podaljšamo v tri, štiri… Ups, to ne bo šlo, saj moramo domov na Sarin rojstni dan!

Skratka, pomlad je tukaj in z njo letošnja prva pustolovščina, s katero odpiramo sezono potovanj v letošnjem letu. Gremo!

Prvi družinski enomesečni potep po Grčiji, ko je bilo treba otroke še nositi. V rukzaku, kakopak:
2

Krasno propadli načrti

Tokrat sem se “ujel” na lastni dogmi. Namreč na tej, da trdim, da je treba potovanja, izlete in podobne dogodivščine čim manj načrtovati in čim več prepustiti usodi. Razumem, da je to težko razumljivo in še težje izvedljivo, sploh, če imate radi občutek, da so zadeve pod nadzorom. A prave izkušnje, kjer se pokaže iz kakšnega testa smo sami in naši sopotniki, nas čakajo izven meja načrtovanega. No, o tem sem že dovoljkrat razpredal.

Skratka, danes sem se končno odpravil v gore. Prizori novozapadlega snega, ki pobeli travnike, skale in drevesa, so zame nekaj najlepšega, kar zimski čas ponuja. Za cilj sem izbral Peco. Včeraj sem se psihično pripravil in danes v temi odrinil proti Koroški. Da ne dolgovezim (naporen dan je za menoj), Peca me je tudi tokrat zavrnila. V zadnjih letim sem jo skušal pozimi trikrat osvojiti, a mi je uspelo le enkrat. Dvakrat mi je preglobok sneg dal jasno vedeti, da nimam tam kaj iskati, dokler se razmere ne stabilizirajo. Na silo v gore seveda ne gre. Kaj šele pozimi!

Priznal sem poraz, Sabrini poslal sms, da prihajam domov in se odpeljal proti domu.

A po nekaj kilometrih iz meglene Črne sem naenkrat uzrl modro nebo in smerokaz levo, na katerem je pisalo: »Uršlja gora«. Če obstajajo znamenja, ki jim moramo v življenju slediti, je bilo to eno najočitnejših, kar sem jih bil deležen. Zavil sem proti Uršlji in parkiral ob drugih avtomobilih. Seveda je bila narejena gaz. Sabrini sem poslal sms, da še ne pridem domov, ker grem na Uršljo goro. In sem šel.

Načrtovana Peca in neuspeli poskus vzpona sta bila pozabljena. Nenačrtovana Uršlja pa se je izkazala kot krasna gostiteljica!

Po sledeh drugih gre kot za šalo. gaz na Uršlji gori
Snega na pretek. gaz na Uršlji gori
Pogled z vrha proti domu. gaz na Uršlji gori
Zimska idila. zimska idila na Uršlji gori zimska idila na Uršlji gori

207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938

Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Izlet v Dolomite

Kljub temu, da sem zadnjič zapisal, da z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti, moram tokrat presekati in objaviti nekaj drugega. Nekaj, kar se nam je dogajalo v teh čudovitih avgustovskih dneh.

Za Dolomite smo najbrž slišali že vsi, saj so del Alp, kamor sodi tudi slovensko visokogorje. A Dolomiti so precej drugačni. Celo tako, da jih je Unesco dodal na seznam svetovne dediščine. Tudi zame so Dolomiti, odkar sem jih pred dobrimi desetimi leti obiskal prvič, nekaj posebnega. Tokrat sem jih obiskal menda že dvanajstič. Tam sem že smučal, hodil in plezal po gorah ter z motorjem preizkušal zavoje na visokih gorskih prelazih. Vse zaradi razgledov, ki so edinstveni na svetu.

Pešpot okrog petih stebrov, Cinque Torri.
2015-dolomiti_01
2015-dolomiti_02
2015-dolomiti_03
2015-dolomiti_04

Na prelazu Duran.
2015-dolomiti_05
2015-dolomiti_06

Panorama z veličastnim Monte Pelmom v ospredju.
2015-dolomiti_07

Po železni poti na Tofano di Mezzo.
2015-dolomiti_08
2015-dolomiti_09
2015-dolomiti_10
2015-dolomiti_11

Razgled z višav na Cortino d’ampezzo
2015-dolomiti_12

Plaža tri tisoč metrov nad morjem.
2015-dolomiti_13

Turkizno srce.
2015-dolomiti_14

Razgledov, ki človeka ponesejo v takšno stanje duha, kot znajo to Dolomiti, ni veliko. Vsaj v naši bližini ne. Izplača se, poskusite.

Divja ali civilizirana Malta

Prvih pet dni na Malti smo preživeli tako, da smo se z najetim avtom vozili okrog in okrog otoka. S trajektom smo se zapeljali tudi na manjši otok, Gozo. Bili smo tako rekoč povsod, izognili smo se le glavnemu mestu in turističnim krajem na severnem delu otoka. Videli smo predvsem divjino in prazne plaže, saj se kopalna sezona še ni začela. Manjši kraji, ki smo jih obiskali, pa so bili skoraj vsi po vrsti prazni. Nikjer žive duše, le tu in tam je po ozki uličici mimo nas pridrvel kakšen avto. Izkušnje z vožnjo po ozkih mediteranskih uličicah že imamo, tako, da smo tega že vajeni. Ko napišem ozka uličica, to pomeni, da je tako ozka, da se na njej ne moreta srečati niti avto in pešec oziroma se mora pešec prisesati na zid! Upam, da ne pregledajo podvozja na avtu, ko ga vrnemo, prevečkrat smo nasedli (ne na pešce, na grbine). Zraven tega je program za navigacijo skrbel, da smo prevozili čim več kilometrov po stranpoteh, saj nas je ničkolikokrat usmeril iz glavne na stransko cesto, ki je postajala vedno bolj ozka in ozka, dokler se ni spremenila v kozjo stezo, na kateri niti obrniti ni bilo mogoče. Smo se pač nazaj do glavne ceste zapeljali ritensko! Predvčeraj nas je usmeril skozi kamnolom! To, da se na Malti vozi po levi strani ceste, je le še dodatni bombonček, ki je popestril vožnjo.

V teh odročnih krajih nam je bilo prav všeč, saj smo se večkrat počutili prav izgubljene. Tudi turiste smo srečevali le na dveh res najbolj obiskanih znamenitostih, drugače ne. Tako smo imeli naravo le zase, kar imamo najraje. Čeprav na Malti v resnici nič ni prav odročno, saj je otok tako majhen, da že iz vsakega malce bolj visokega hriba vidiš morje na več straneh in celo glavno mesto, če se dovolj potrudiš. Zase smo imeli tudi majhne vasice, a te nas niso tako navdušile, saj ni bilo kaj tam za videti. Povrhu tega so bile prazne zaprašene ulice videti malce strašljivo.

Danes smo končno prispeli nazaj v civilizacijo, ki jo je Sara že močno pogrešala. Kakšen kontrast med bedo in bliščem! Do sedaj smo tavali po brezpotjih in se vozili po tako slabih cestah, kot smo jih videli le še v Albaniji, sedaj pa to pišem na klopci najsodobnejšega nakupovalnega središča z vsaj petdeset bleščečimi trgovinami! Sončno svetlobo so zamenjali neonski napisi, piš vetra klima, šumenje valov pa glasovi nakupovalcev. Civilizacija. Pfff!

Pred nami je še nekaj dni na Malti, ki jih očitno ne bomo preživeli v naravi. A nič zato, saj civilizacija s seboj prinaša tudi indijske restavracije in gelaterije! Povrhu je nocoj nacionalno tekmovanje v ognjemetu, kar bi naj bil strašanski šov. Ne bo nam dolgčas.

Da bo kontrast jasnejši, fotografija majhne vasice, kjer smo se zbudili danes zjutraj…
2015-malta_01

… in fotografija velikega mesta, kamor smo prispeli po zajtrku.
2015-malta_02

Kje je bolje?