Category: Spoznanja

Ko nek prispevek končam z »Več prihodnjič«, sam sebi odvzamem svobodo pisanja, saj moram pisati o temi, ki sem jo nazadnje končal. Saj s tem ni nič narobe, imam vsaj iztočnico. Torej danes pišem o razlogih, zakaj se ljudje lotevamo pustolovščin.

To je v resnici dobro vprašanje: »Zakaj se podajamo na drzne, nevarne, izzivalne in nore pustolovščine, v katere je treba vložiti ogromno truda, poguma, denarja, časa in se povrhu odreči varnemu ugodju doma ter se pri tem izpostavljati nevarnostim?«

Odgovorov na to vprašanje je več. Začel bom z najbližjim, tistim, ki prihaja od znotraj in pravi: »Zato, ker se takrat, ko se predajamo tovrstnim pustolovščinam, odlično počutimo!« Mihaly Csikszentmihalyi (ki sem ga citiral pred nedavnim) temu pravi Flow—“The state in which people are so involved in an activity that nothing else seems to matter; the experience itself is so enjoyable that people will do it even at great cost, for the sheer sake of doing it.” Temu ni treba ničesar dodati.

Domnevam, da vsakdo občasno zasliši notranji glas, ki ga pozove k temu, da bi se lotil nečesa, čemur bi lahko dejali pustolovščina. A ta glas precej pogosteje preslišimo, kot pa se mu odzovemo, saj je pot od tega, da na nekaj pomislimo, do tega, da se nečesa v resnici lotimo, precej dolga. Pravzaprav razmišljanje o skoku s padalom in dejanski skok s padalom nimata veliko skupnega. Vse, kar imata skupnega, je notranji glas, ki se je sprožil, da smo o tem, da bi skočili s padalom, sploh začeli razmišljati; nato pa (če smo zbrali dovolj poguma in vsega ostalega) tudi v resnici skočili s padalom. Podobno, kot sem že zapisal, da poslušanje popotniških dogodivščin, branje potopisov in razmišljanje o potovanjih, nimajo popolnoma ničesar skupnega z občutki, ki nas obdajajo na potovanjih, ko tuje dežele doživljamo z lastnimi čudili. Če tega morda kdo ne verjame, naj naslednjič, ko ga bo zagrabila lakota, poskusi o praženem krompirju le razmišljati.

Vsakdo rad občuti nekaj, zaradi česar se počuti živ. In eden izmed najbolj učinkovitih receptov, da to dejansko občutimo, je predajanje pustolovščinam. Kadar se lotimo nečesa nenavadnega, vznemirljivega, drznega ali novega, skratka nečesa, čemur lahko rečemo pustolovščina, smo preplavljeni s čustvi. Pravzaprav smo preplavljeni z dopaminom (eden izmed t.i. hormonov sreče), ki se pri tem, ko se predajamo pustolovščinam, sprošča. A tako kot nas dvig dopamina preplavi z dobrimi občutki, nas pomanjkanje dopamina preplavi s slabimi. Zato ni čudno, da povzroča zasvojenost (od čokolade, kave, kokaina, potovanj, pustolovščin…). Kakorkoli, o dopaminu je toliko napisanega, da se v to ne bom spuščal.

Morda je najbolje, da drugih odgovorov na zgoraj zastavljeno vprašanje, sploh ne iščem. Bom kar ostal pri tem, da je poglavitni krivec oz. sprožilec tega, da se podajamo v »nore« pustolovščine, tisti blaženi občutek, ki ga pri tem občutimo. Flow…

Seveda se bom prihodnjič navezal na to, kar sem danes zapisal (saj moram omeniti tudi to, kako je mogoče Flow doživljati tudi ob vsakdanjih opravilih).

Zadnjič sem začel o tem, kaj je na potovanju najbolj pomembno, in prišel do hotela oz. hotelske sobe, ki nam v tuji deželi nudi varno zatočišče, kamor se lahko zatečemo pred nevšečnostmi. A pred vsemi nevšečnostmi se vendarle ne moremo skriti v hotelski sobi, pa četudi ima pet zvezdic. Neprijetnost si lahko v sobo prinesemo celo sami. Kadar potujemo v Južno Ameriko se ta nepovabljeni gost imenuje “La turista“, v Indiji sliši na ime “Delhi belly“, lahko pa ga imenujemo preprosto popotniška diareja. Gre za prebavne težave, ki lahko trajajo od nekaj ur do več dni, vzrok zanje pa je seveda hrana. Pravzaprav tisto, s čemer je hrana, ki smo jo pojedli, okužena. Mi na potovanjih, kljub temu, da jemo svežo zelenjavo in sadje, s tem praviloma nimamo težav. Za tiste z bolj občutljivim želodcem pa je na primer dovolj že nečista voda s katero je umito sadje. Pa ne misliti, da se je temu mogoče izogniti v boljših restavracijah. Mi smo si več trebušnih težav pridelali v “dobrih” restavracijah, kot pa na tržnicah. V eksotičnih deželah (pa tudi drugje) je namreč hrana na tržnicah sveže pripravljena, pogosto pred našimi očmi. Medtem ko tega, kaj se skriva za zaprtimi vrati kuhinje v še tako urejeni restavraciji, nikakor ne moremo vedeti. A glede na to, da imamo te težave bolj poredko, se z njimi ne obremenjujemo. Namesto tega k prehranjevanju na potovanjih pristopamo bolj eksperimentalno in si privoščimo čim bolj raznoliko prehrano. Zanima nas namreč vse. No ja, razen na Kitajskem.

Od vseh mogočih poskusov, doživetij in izkušenj, ki si jih na potovanjih privoščimo, je prav doživljanje tujih dežel skozi želodec (pravzaprav na brbončicah jezika) najprijetnejše. Kot sem zapisal predlani: Kadar se spomnim na deželo, ki smo jo že obiskali, je ena izmed prvih stvari na katere pomislim, hrana. Pravzaprav se mi zdi, da je hrana celo prva stvar, na katero pomislim ob omembi potovanja po neki deželi, kjer smo že potovali. Je to nenavadno? Morda kdo ob omembi izleta v Sarajevo ne pomisli na čevapčiče na Baščaršiji?

Hrana morda res ni najbolj pomembna stvar na potovanju, je pa zagotovo ena najprijetnejših. Ne le to; ob zajtrku, kosilu, prigrizku ali večerji, na ulici, v restavraciji ali na tržnici, skratka na krajih, kjer se jé, je mogoče o tuji deželi in njenih ljudeh izvedeti več, kot ob ogledu kakršnekoli razstave, predstave, muzeja ali turistične znamenitosti. Kadar potujemo po tujih deželah in ne poskusimo lokalnih oz. domačih specialitet, precej zamudimo. Saj to ne pomeni, da je treba jesti na umazanih uličnih stojnicah ali smrdljivih tržnicah, kjer se nam želodec obrača že ob pogledu na hrano, dovolj je poiskati primeren prostor kjer jedo domačini, in poskusiti nekaj novega. Morda ni odveč poudariti, da je to, da jemo tam, kjer jedo domačini, ključno. Saj “lokalna”, “domača”, “tipična”, “pristna” ipd. hrana, ki jo dobimo v turističnih restavracijah, pogosto s tisto ta pravo hrano nima veliko skupnega, saj je prilagojena turistom. Res pa je, da se lahko domače hrane hitro naveličamo ali pa nam sploh ne ustreza. V tem primeru pridejo restavracije s turističnimi ali mednarodnimi jedilniki še kako prav.

Lokalne dobrote so tudi eden izmed ključnih dejavnikov, ki jih upoštevamo, ko se odločamo, kam odpotovati. Za dežele, ki slovijo po dobri kuhinji, se veliko lažje odločimo, da jih obiščemo, kot za dežele, katerih nacionalne jedi nas ne privlačijo. Ne le ljubezen, tudi potovanja gredo skozi želodec!

Še to: najpreprostejše jedi so pogosto najboljše, kot na primer polenta zabeljena z maslom in orehi v Bolgariji:

Seveda potem, ko je poskrbljeno za varnost in zdravje!

Večkrat sem že omenil tri ključne stvari, s katerimi se ukvarjamo na potovanjih: prevoz, hrana in spanje. Kamorkoli potujemo, so to stvari, s katerimi se ukvarjamo pretežni del dneva. Zato glede na to, koliko truda vložimo v organizacijo prevoza, hrane in spanja, ocenjujemo, kako zahtevno je potovati po neki deželi. Najbrž je jasno, da to velja le, če potujemo v lastni režiji oz. “Indie travel”, kot temu pravijo v angleščini. Na organiziranih potovanjih za prevoz, hrano, spanje in še kaj, namesto nas poskrbijo drugi. Najbrž drži, da bolj kot so te tri ključne sestavine potovanj kakovostne, bolje se počutimo. Ali to pomeni, da bi se na potovanju, kjer bi se prevažali z najsodobnejšim avtomobilom, jedli v gurmanskih restavracijah in spali v hotelih s petimi zvezdicami, odlično počutili? Verjetno. Ni pa nujno, saj ima vsak svoje potrebe in kriterije ter seveda omejitve (razen tistih, ki si lahko privoščijo vse, kar si želijo). Drugi pa moramo med temi tremi dejavniki poiskati zlato sredino oz. tisto, kar si lahko za denar, ki ga imamo na voljo, privoščimo. S tem, da je zaželeno, da je to skladno z našimi potrebami in sprejemljivo glede na naše zahteve. Seveda pa to ni nobena znanost, saj se s tem v vsakdanjem življenju nenehno ukvarjamo.

A na potovanju, kjer smo v tujem okolju podvrženi pritisku neznanega, neprijetnega, nevarnega, skratka kulturnemu šoku, funkcioniramo drugače, kot doma. Morda je prav zaradi tega od treh ključnih sestavin najpomembnejša prav tista, ki nam nudi varno zavetišče, kamor se pred kulturnim šokom lahko zatečemo. To je seveda hotelska soba. Ne glede na to, kako vroče, hladno, deževno, hrupno, umazano, nadležno ali nevarno je zunaj v deželi po kateri potujemo, v primerni hotelski sobi si lahko oddahnemo pred vsem. Skoraj vsem. Ob tem sem se spomnil Indije, kjer smo prvi hotel, v katerem smo si lahko oddahnili, našli šele po enem mesecu potepanja po Indiji!

Kako torej poiskati varno zatočišče oz. hotel v tuji deželi?

Kot sem že omenil, hotele najraje izbiramo na mestu samem, tako, da si jih najprej ogledamo. Kadar pa to ni mogoče, hotel rezerviramo vnaprej preko interneta. Kar pa postaja v poplavi iskalnikov hotelskih sob vedno bolj zahtevno. A na srečo so se pojavile spletne strani, ki omogočajo iskanje hotelskih sob po več iskalnikih hkrati. Kar pomeni, da hotelov ni treba iskati na različnih spletnih straneh, primerjati cen in izbirati najugodnejše ponudbe, ampak je to vse mogoče narediti le na eni spletni strani. Ena takšnih strani, ki iščejo po več različnih spletnih iskalnikih hotelov in hkrati omogočajo primerjavo cen, je Trivago: www.trivago.si.

Zadnje eksotično mesto v daljni deželi, kjer smo iskali hotel preko interneta, je bil Bangkok. Po naših izkušnjah gre za eno izmed najzahtevnejših mest na svetu za iskanje hotela, ki bi se skladal z našim potrebami, kriteriji in omejitvami. Mesto ima na tisoče hotelov, kako najti pravega? Tukaj se Trivago odlično izkaže. Zraven primerjave cen namreč ponuja tudi pregled mnenj oz. ocen za vsak najden hotel in to iz več različnih iskalnikov hotelskih sob. Če so fotografije tisto, kar nas k ogledu nekega hotela pritegne, so pogosto mnenja popotnikov tisto, kar nas od njega odvrne. Predvsem, kadar iščemo poceni hotele v eksotičnih deželah. Pri branju mnenj o izkušnjah hotelskih gostov je namreč treba biti previden in znati ločiti zrnje od plevela. Zato je možnost, da preberemo mnenja iz različnih spletnih strani, več kot dobrodošla. Iskanje in izbira takšnega hotela, ki se zraven tega, da nam nudi varno zatočišče, sklada z našim potrebami, kriteriji in omejitvami, je ključnega pomena za to, kako neko deželo dojemamo in kako se ob tem počutimo. Zato si je treba vzeti čas in se za izbiro pravega hotela potruditi, nenazadnje je od tega odvisno, kako bomo preživeli dobršen del potovanja.

O drugih pomembnih stvareh, s katerimi se ukvarjamo na potovanjih, na primer izbiri restavracije, avtobusnega prevoznika ali turistične znamenitosti, naslednjič. 

Kaj je lahko bolj nenavadno: vprašanje ali odgovor nanj?

Ta tistega, ki mu je vprašanje namenjeno, je to najbrž vprašanje, za tistega, ki sprašuje pa odgovor. V zadnjih letih so nas namreč vprašali marsikaj, kar se nam je zdelo nenavadno. Prav tako so najbrž tudi naši odgovori velikokrat zveneli nenavadno. Nekatera vprašanja so bila izzivalna ali provokativna, druga osebna, tretja zanimiva itd., in primerni so bili tudi naši odgovori. Včasih so naši odgovori bolj konsistentni, drugič manj, odvisno od dneva in od tega koliko časa je od potovanja minilo. Naši odgovori se namreč razlikujejo tudi glede na to, koliko časa je minilo od zadnjega potovanja in od tega, kako dolgo potovanje je za nami. Potem, ko se iz potovanja vrnemo, smo namreč še nekaj časa v malce drugačnem stanju, dokler se ne privadimo na dom.

Pišem sicer v množini, o nas, a v resnici na vprašanja odgovarjamo vsak zase. Skupno pri vseh je le, da so naši odgovori spontani, saj se nanje ne pripravljamo vnaprej. Zato so tudi različni. Tako je na primer Maša na zadnjem intervjuju na vprašanje, ali bi še enkrat odpotovala za eno leto, odgovorila z: «Seveda!«. Ko pa smo morali intervju zaradi tehničnih težav ponoviti, pa je na isto vprašanje odgovorila z ne. Je bil pač drugačen dan. Le kaj bi bilo z našimi potovanji, če bi jaz za tisto vprašanje, s katerim sem sprožil enoletno potovanje: »Zakaj ne bi odpotovali za leto dni?« zastavil Sabrini na napačen dan? Kdo ve…

Pravzaprav nisem hotel pisati o vprašanjih in odgovorih, ampak o tem, kaj je in čemu služi naložba v prihodnost. Dobil sem namreč izvrstno vprašanje, ki pa je bilo tako nenavadno in me je tako zmedlo, da nisem mogel prav odgovoriti. Potem, ko sem povedal, kje smo bili en vikend in kaj smo počeli, so me vprašali ali se zaradi tega, kar smo počeli včeraj, počutimo bolje danes, v smislu, ali se je naložba izplačala. To se mi je zdelo tako nenavadno, da sploh nisem vedel, kaj naj odgovorim. Še danes ne vem. Pravzaprav vem; če so naša potovanja, izleti in pustolovščine naložbe, potem je odgovor da, izplačajo se. Ne razumem pa, zakaj bi moralo biti nekaj, kar počnemo iz same radosti in veselja, naložba za jutri. Razen če na to, kar počnemo danes, gledamo kot na naložbo za jutri; potem je takorekoč vse, kar počnemo v tem trenutku, naložba za naslednji ali daljni trenutek, torej za prihodnost. Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali je naložba dobra ali slaba oz. nas bo oplemenitila ali osiromašila.

Če pa se prepustimo nekemu trenutnemu vzgibu brez tega, da se obremenjujemo s posledicami našega početja, je to nekaj povsem drugega. To je takrat, ko se tako zatopimo v neko dejavnost in nam je ob tem tako prijetno, da je nepomembno vse kar je bilo in vse kar bo. Res pa je, da je ob tem potreben vsaj kanček nadzora. In kot trdi Mihaly Csikszentmihalyi je prav nadzor nad zavestjo tisto, kar določa kakovost našega življenja.

Kako je torej bolje da ravnamo, preden se lotimo nečesa prijetnega, kar ni nujno dobra naložba? Je bolje da se vprašamo, kaj nam bo to dejanje prineslo v trenutku, ko ga bomo doživljali, ali je bolje da se vprašamo, kakšne bodo posledice tega dejanja oz. naložba v prihodnost?

Zadnjič sem pisal o pravi meri potovanj. Oziroma o tem, kako pogosto zapustimo dom, da odidemo na izlet, oddih ali potovanje. Jasno, da moramo, za to da odpotujemo, zapustiti dom; manj jasno je, zakaj ga tako radi zapuščamo. In to v času, ko je najlepše biti doma. Odgovor je preprost: zato, ker so v tem času tudi bližnji kraji primerni za to, da jih obiščemo. Zato poleti dom zapuščamo pogosteje. Kopalna sezona na Jadranu je kratka. Sezona za obisk Bohinja, ko je jezero primerno za kopanje, je še krajša. Podobno velja za Posočje. Tudi primeren čas za obisk gora je kratek. Motoristična sezona je sicer daljša, a za daljše podvige je primerno le poletje, ko je najmanj padavin. Skratka, bolj ali manj so vse omenjene (bližnje) destinacije najprimernejše za obisk poleti. No, saj na sprehod, kolesarjenje, obisk kakšnega kraja ipd., lahko gremo v kateremkoli letnem času, ampak v prijetnem poletnem soncu je vse lepše.

A kaj, ko poletje traja le 14-15 tednov in ima le prav toliko vikendov. Le kako v tako kratkem času obiskati lepote, ki se nam ponujajo takorekoč na dosegu roke? Težko!

Saj v resnici se nam ni treba ves čas potepati, lahko smo tudi doma. Poletje je vendar najlepši čas za biti doma! In tudi v resnici smo veliko doma. V letošnjem poletju smo imeli le en štirinajstdnevni dopust, kar res ni veliko. Smo pa zato izkoristili lepo število vikendov; od 14 poletnih vikendov smo ostali doma le 4. Tako smo na popotniški koledar dodali lepo število novih dogodivščin. Seveda pa smo bili zaradi tega toliko manj doma. A tako pač je; v dogodivščine, zaradi katerih se ni treba ničemur odreči in zanje ničesar žrtvovati, se ne izplača podajati.

Kakorkoli že, jesen je pred vrati. Z njo prihajajo tudi krajši, hladnejši in manj sončni dnevi, zaradi česar se bo število priložnosti, ko se je mogoče podati na izlet kar tako iz hiše, precej zmanjšalo. In v tem času bomo skušali nadoknaditi tisto, kar smo zamudili v lepih poletnih vikendih, ko smo od doma pobegnili.

Seveda le dokler nas ne bodo zasrbele pete…

»Potovanja te bodo zasvojila, ko enkrat začneš, ne moreš odnehati!« mi je že pred leti povedala mama. Seveda je imela prav, kot že tolikokrat.

Ko sem se prvič zavedel drugačnosti, s katero so prežete daljne eksotične dežele, se več nisem mogel otresti radovednosti, da bi jo spoznal. Vso drugačnost, vse dežele, ves svet. A na srečo do sedaj še nisem imel te priložnosti. Na srečo zato, ker tudi najlepše in najboljše stvari na svetu izgubijo svoj čar, če jih je preveč. Vprašanje je le, koliko je preveč? Za jabolko pravijo, da je prava mera eno na dan. Podobno za vino, kozarec na dan. Kaj pa potovanja; kolikšna je prava mera, koliko izletov, eksotičnih dežel in dopusta na leto bi si morali privoščiti, da bi nam bilo dovolj in da potovanja ne bi izgubila čara?

O meri potovanj na leto, ki se nama s Sabrino zdi primerna, nima smisla pisati, saj se nama še po enoletnem potovanju ni mudilo domov. Se pa je tudi že zgodilo, da sva komaj čakala, da bo kakšnega potovanja konec. A to se zgodi zelo redko. Bolj me preseneča, ko se kdo, ki gre le enkrat letno na dopust, potoži, da je komaj čakal, da se iz potovanja vrne domov. Res je, nekaterim je dva tedna dopusta na morju preveč. Rutina je pač najmočnejša veriga. A nič zato, kakor komu ustreza.

Nedvomno velja, da je prava mera potovanj povsem subjektivna, odvisna od vsakega posameznika. A pri iskanju te mere je trk med željami in zmožnostmi skorajda neizbežen, zato jo je precej težje določiti kot pri jabolku. Jasno, saj si velikokrat želimo nekaj, česar si ne moremo privoščiti. Sploh pa, če bi si lahko privoščili vsako potovanje, ki bi si ga zaželeli, bi vse skupaj kmalu izgubilo smisel. Morda je prav zato najbolje, da si želimo le toliko potovanj, kot si jih lahko privoščimo, in nato to poimenujemo »prava meja«. Nič lažjega!

Eno še moram, preden se začnejo dopusti in odpotujemo novim izzivom nasproti.

Tokrat o tem, kakšna je razlika med tem, če nekaj sami neposredno doživimo z lastnimi čuti in med tem, ko o nečem preberemo, slišimo, vidimo na televiziji, internetu ipd. Zdi se mi, da prevečkrat pozabimo oz. se ne zavedamo, da gre za popolnoma različno dojemanje, pa naj se nam še tako zdi da: »Ko sem bral njegov potopis, se mi je zdelo, da potujem z njim«. Ne, pa nisem. Nisem slišal, videl, vonjal, okušal ali občutil. Naj nam nekdo še tako dobro opisuje okuse duriana, ocvrtega pajka ali kačjega srca, dokler ga sami ne poskusimo, niti približno ne moremo vedeti, kakšnega okusa so. Niti približno. Enako velja za skok s padalom, lebdenje v breztežnostnem prostoru, hojo po žerjavici, vzpon na Kilimandžaro, plavanje z delfini, igranje nogometa ali vožnjo s kolesom. Dokler sami ne poskusimo, ne vemo. Lahko pa se nam zdi. Lahko si mislimo oz. verjamemo pripovedovalcu, kakšen je na primer občutek pri hoji po žerjavici. V resnici pa je med pripovedjo in lastno izkušnjo gromozanska razlika. Neposrednih občutkov, ki jih občutimo pri tem, ko se sami nečesa lotimo, ne more nadomestiti še tako dobra fotografija, video, pripovedovalec ali karkoli. Neposredni občutki (na primer ožgani podplati) so nenadomestljivi.

Res pa je, da so naš um, razum, možgani, ali kakorkoli to že imenujemo, izjemno sposobni, precej bolj, kot se zavedamo. Tako se nam lahko zgodi, da nas dobra zgodba, prizor ali pripoved tako povleče vase, da se prenehamo zavedati neposredne okolice in se nam zazdi, da smo v zgodbi sami. Dober primer je reakcija gledalca ob gledanju srhljivke na televiziji. Prav neverjetno je, kako lahko pretehtamo možgane (ali oni nas), in se vživimo v zgodbo, kljub temu, da jo sprejemamo le z enim ali največ dvema čutiloma. Še en dober primer je šport. Napeto nogometno tekmo lahko spremljamo po radiu, televiziji ali na stadionu. Bližje kot smo dogajanju, z več čuti ga doživljamo, bolj intenzivno ga doživljamo. Jasno. Ampak, četudi smo v prvi vrsti na nogometnem stadionu smo še vedno zgolj opazovalec, ne pa aktivni ustvarjalec dogajanja. To je le tisti, ki je na samem igrišču. In le ta, ne le doživlja z vsemi čuti, temveč ustvarja dogajanje.

Seveda je to, da smo opazovalec ali ustvarjalec, naša izbira, ampak o tem je bilo že dovolj napisanega. Sami se odločamo o tem, katere stvari so za nas pomembne in katere ne. Najbrž to precej vpliva na izbiro aktivnosti, pri katerih želimo biti le opazovalci in tistih, ki jih želimo neposredno doživeti ali ustvariti. Nedvomno je to odvisno od ljubezni in strahu oziroma užitkov in bolečine. Morda je ravno zato pri stvareh, ki so nam pomembne, jih ljubimo ali v njih uživamo, treba premagati strah ali bolečino, in se spremeniti iz opazovalca v ustvarjalca.

Siddhārtha Gautama je rekel: »Ne verjemite nikomur, sami se prepričajte!« Come and See!

Bolje, da že na začetku povem, da ne bom preveč drezal v to temo. Malce pa je vendarle treba, glede na to, da je trenutno za nas na popotniškem področju čas kislih kumaric in da je nekaj vendarle treba početi. Magari razmišljati.

Če se lahko navežem na zadnje pisanje, bi rekel, da o užitkih in bolečini neradi govorimo. Radi se s čem pohvalimo ali glede nečesa potarnamo, a to še zdaleč ne pomeni, da s tem delimo tako močne občutke, kot sta užitek in bolečina. Teh občutkov ne delimo z vsakomer, le z izbranimi ljudmi in še to ob posebnih priložnostih. O resnih občutkih celo neradi prebiramo, kaj šele, da bi o njih govorili. Po drugi strani pa lahko vsakomur ob vsaki priložnosti zaupamo, kako uživamo v soncu, še raje pa, kako trpimo v dežju. So površinski pogovori res največ kar zmoremo?

Čeprav to pisanje na prvi pogled nima veze s potovanji, jo v resnici ima. In to precej. Pravzaprav je to, ali smo popotnik ali ne, odvisno od našega odnosa do užitkov in bolečine. A o tem je bilo (glede na to, da se o tem ne govori) očitno že dovolj napisanega. Pustimo to. Gremo raje še kakšen korak globlje, k čustvom. In to ne katerimkoli čustvom, temveč le k dvema. Strahu in ljubezni.

Ljubezen je užitek, strah je bolečina.
Ljubezen sprejema, strah zavrača.
Ljubezen osvobaja, strah nadzira.
Ljubezen je nepogojna, strah je pogojen.
Ljubezen odpušča, strah obsoja.
Ljubezen je iskrena, strah je lažen.
Ljubezen zaupa, strah ne zaupa.
Ljubezen je prijazna, strah je jezen.
Ljubezen je močna, strah je šibek.
Ljubezen daje, strah jemlje.
Ljubezen ustvarja, strah razdira.
Ljubezen je sproščena, strah je napet.
…
Ta seznam se nadaljuje v neskončnost.

Kadar želimo priti do izvira kateregakoli občutka, ki nas obdaja, nas pot slej kot prej pripelje do enega od dveh omenjenih, ljubezni ali strahu. Kakršnokoli čustvo, ki ga občutimo ali izrazimo, namreč izvira bodisi iz ljubezni bodisi iz strahu. Iz enega ali drugega, nikakor ne iz obeh, saj ne obstajata sočasno. Ljubezen se lahko pojavi takoj, ko strah izgine in obratno, ne moreta pa obstajati hkrati. Pri tem je morda najpomembneje to, da spoznamo, da je izbira ali se odločimo za ljubezen ali strah, naša.

Nekateri popotniki smo se zavestno odločili, da nam potovanja v neznane dežele, kjer spoznavamo nenavadne običaje in srečujemo tuje ljudi, ob čemer se podajamo v neprijetne situacije in izpostavljamo nevarnostim, ne vzbujajo strahu. Zato mi na vprašanje: “Ali vas ni strah potovati?”, ki nam ga tolikokrat zastavijo, odgovorimo z ne. Prav tako se nam ne zdi, da smo zaradi tega, ker potujemo, pogumni, kar nam včasih kdo reče. Potovanja obožujemo, le zakaj bi se bali potovati? Pogum s tem nima popolnoma nobene veze. Pač ljubimo to, česar se drugi bojijo. Kar je pri tem odločilno, je to, da je odločitev za to povsem naša. Sami smo se tako odločili. Potovanja so zgolj primer, tudi pri drugih stvareh je tako, da sami izberemo strah ali ljubezen…

Tukaj bom raje nehal, zgodovina uči, da govoriti o ljubezni in strahu ni zdravo.

O našem potovanju po Sardiniji ni več veliko za povedati. Saj ne, da je dežela nezanimiva, ravno nasprotno, a tam smo bili prekratko, da bi lahko podrobneje spoznali ljudi in običaje. Skratka, sedaj smo doma, popotniških načrtov nimamo (no, po pravici povedano jih imamo, a so predaleč, da bi o njih razmišljali, kaj šele pisali), zato je sedaj čas je za razmišljanje. Torej ne za razmišljanje o tem, kam bomo potovali v prihodnosti, pač pa o vsem drugem. Ne razmišljamo le o potovanjih. Čeprav v resnici nenehno potujemo.

Nekoč sem prebral, da obstajata dve vrsti popotnikov: ljudje, ki potujejo zato, ker iščejo užitke in ljudje, ki potujejo zato, ker bežijo pred bolečino. Če smo iskreni, je umestiti se v eno od dveh kategorij precej težje, kot je videti na prvi pogled. Sploh, če začnete o tem razmišljati, saj slej kot prej spoznate, da ločnice med iskanjem užitkov in bežanjem pred bolečino ni preprosto določiti. Morda je to lažje razumeti tako, kot jo je zapisal Aristotel v Retoriki, kjer pravi, da sta bolečina in užitek (zadovoljstvo) medsebojno odvisna oziroma povezana po sistemu potisni-povleci in da se ljudje nenehno gibamo proti užitkom in proč od bolečine. Da se na potovanjih predajamo takšnim ali drugačnim užitkom (kljub temu, da so lahko polna neprijetnosti) najbrž velja. Vprašanje je, zakaj se na potovanje odpravimo? Če zato, ker uživamo v poležavanju na plaži, spoznavanju ljudi ali odkrivanju sveta, potem potujemo zaradi užitkov. Če pa potujemo zato, ker smo naveličani pustega vsakdana, doma, sodelavcev, zime ali česarkoli drugega, pa je precej velika verjetnost, da potujemo zato, ker bežimo pred bolečino.

Seveda je takšno posploševanje nerealno, saj so razlogi za potovanja (in vse drugo) zelo redko črno-beli. Na primer, večkrat sem že omenil, da mi potujemo zaradi radovednosti. Ampak, smo radovedni zato, ker uživamo v spoznavanju novega in odkrivanju sveta ali zato, ker se bojimo, da bi zamudili priložnost in ostali nevedni? Drži oboje; užitek in bolečina spremljata vsako aktivnost, katere se lotimo. Res je, potujemo zato, ker iščemo užitke in bežimo pred bolečino.

To sicer nima neposredne povezave z zgoraj zapisanim, a vendar velja v kontekstu užitka in bolečine omeniti tudi Aristotelovo misel, ki pravi, da je užitek povod, da storimo kaj slabega, bolečina pa vzrok, da ne naredimo nečesa dobrega. Glede na to, moramo biti previdni, da se preveč ne izogibamo bolečini in predajamo užitkom, temveč da nihamo od enega do drugega. Morda nam celo uspe naučiti se uživati v tem, da naredimo nekaj dobrega. A to je že druga zgodba…

Se morda kdo spomni reklamnega slogana drvečega avtobusa, ki ga je vozila Sandra Bullock v filmu Hitrost? Na zadnjem delu avtobusa je z velikimi črkami pisalo: “Denar ni vse!” Pod tem je v oklepaju pisalo “Ja, seveda!”

Vprašanja o tem, koliko nas je stalo naše enoletno potovanje okrog sveta, namreč še kar prihajajo. Jasno, saj je brez tega, da vsaj približno vemo, koliko nas bo daljše potovanje stalo, nemogoče načrtovati. Tudi nas je bilo strah, da bomo na potovanju ostali brez denarja in se bomo morali predčasno vrniti, a se nam na srečo ni bilo treba. Denar morda res ni vse, kot piše v omenjenem sloganu, žal pa brez njega potovanj ni. Razen seveda za redke izjeme, ki si upajo vandrati po svetu brez prebite pare.

Koliko denarja je torej potrebnega za enoletno potovanje?

Enoletno potovanje stane natanko toliko, kot so drage vaše potrebe. Če radi potujete v udobnih prevoznih sredstvih, spite v hotelih visoke kategorije in se prehranjujete v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, lahko za enoletno družinsko potovanje porabite več sto tisoč evrov. Če pa ste si pripravljeni deliti sedež lokalnega avtobusa s tremi sopotniki ali celo štopati, spati pri domačinih (couchsurfing) ter jesti na ulici, lahko tako cela družina eno leto vandra po svetu za manj kot dvajset tisoč evrov. Še enkrat, koliko denarja potrebujete za potovanje, je odvisno od vaših potreb. Seveda so način potovanja in z njim povezani stroški odvisni tudi od destinacije (ki jo tako ali tako izberete v skladu z vašimi potrebami). Na Barbadusu je najbrž težko poceni potovati, medtem, ko je v Nepalski divjini nemogoče zapraviti več kot par dolarjev na dan.

Mi smo na primer na enoletnem potovanju plačali za najcenejšo sobo 1 evro v Nepalu, za najdražjo pa 85 evrov v Avstraliji. Podobno velja za hrano. Pred izbiro destinacije je treba skrbno preveriti, koliko kaj stane. Nas je nenačrtovanje lanskega potovanja v Portoriko stalo precej več denarja, kot smo upali pomisliti. Še dobro, da je bil New York precej cenejši, kot smo pričakovali; za hotel, ki sicer ni bil na Manhattnu, a so nas do tja brezplačno peljali z limuzino, smo za vse štiri skupaj plačali 50 evrov na noč. Z obilnim samopostrežnim zajtrkom, brezplačnim dostopom do interneta in prostorno ter lepo sobo. Za štiri kosila smo v kitajski četrti plačali 20 evrov, podobno v fastfoodih. Kava v famoznem Starbucksu je od 1,50 evra naprej. Za takšen denar se v evropskih mestih ne da preživeti.

Pred nedavnim so na popotniški strani BootsnAll objavili prispevek, v katerem so na enajstih resničnih primerih prikazani stroški daljših potovanj po svetu. Najvarčnejša popotnika sta v 396 dneh prepotovala 11 dežel in pri tem porabila 34 dolarjev po osebi na dan. Najbolj zapravljiv popotnik je za potovanje skozi 24 držav v 150 dneh porabil 116 dolarjev na dan. Bračkoti pa smo za 374 dnevno potovanje po 16 državah porabili 24 evrov po osebi na dan.

Kot vidite, so razlike v tem, koliko denarja je potrebnega za potovanje precej velike. Enotnega recepta, na osnovi katerega je mogoče izračunati stroške enoletnega potovanja po svetu, preprosto ni. Zatorej tretjič, potovanje vas bo stalo natanko toliko, kot so drage vaše potrebe.