Category: Spoznanja

Letos bomo za božično-novoletne praznike ostali doma. Največ zaslug za to ima Sara, ki sem ji že lani, ko smo silvestrovali v Indiji, obljubil, da bo lahko naslednje letos silvestrovo preživela s prijatelji. Naslednje leto in z njim čas, da izpolnim obljubo, je tukaj. Sara bo prvič v življenju najdaljšo noč preživela v družbi nekoga drugega. Midva pa bova prvič po petnajstih letih silvestrovala brez Sare. Tako to gre.

A izpolnitev obljube Sari ni edini razlog za to, da bomo te praznike preživeli doma. Letos smo se toliko napotovali, da smo porabili vse dneve dopusta in še več.

V letu 2014 smo bili na dveh »velikih« potovanjih; na začetku leta v Indiji in nedolgo nazaj v Mehiki.

Včasih smo si privoščili le eno veliko potovanje na leto, a kaj ko naša radovednost raste. Zraven teh dveh potovanj smo si privoščili več krajših potovanj v bližnje kraje. Čez prvomajske počitnice smo pohajkovali po Cipru, kjer smo neizmerno uživali v prečudoviti naravi. V času, ko so bili otroci na morju sva si midva privoščila motoristično avanturo po južni Italiji in se naužila vožnje z motorjem po prostranstvih (in avtocestah). To za potešitev motorističnih želja ni bilo dovolj, zato sva se enkrat po jadranski magistrali zapeljala do Splita, drugič pa sem se s prijatelji zapeljal po bivši Jugi do Črne Gore. Letos smo končno spoznali lepote družinskega kolesarjenja in opravili del poti okrog Blatnega jezera. Zraven tega sem prekolesaril še otoke Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj, kjer smo si nato vsi skupaj privoščili oddih ob morju. Neštetih pohajkovanj po gorah in enodnevnih izletov raje ne omenjam.

Želel sem napisati, da »to še ne pomeni, da smo potovali dovolj«. A ko sem ponovno prebral zgornji odstavek in zraven tega seštel vse dneve, ko smo bili kje na potepu, sem si premislil. Nekje je treba potegniti črto in si priznati, da veliko potujemo. Ob tem nenasitnem popotniškem apetitu se človek vpraša, kje je meja, koliko potovanj na leto je dovolj.

Pravzaprav je resnica takšna: z letošnjim izkupičkom potovanj smo zadovoljni. A v naši družini smo trije neumorni popotniki, ki si želimo potovati še več. Še dobro, da smo pri uresničevanju naših popotniških želja omejeni, saj užitki, kadar se jim predajamo brez meja, izgubijo smisel.

Zbudili smo se ob 5. uri zjutraj, oči se vedno otečene, telo se še ni navadilo na spremenjen ritem spanja in hranjenja. Ojačani z “huevos mexicanos” – jajcih s papriko, paradižnikom in čebulo, ki so v barvah mehiške zastave, se podamo v nov dan. Vstopimo v metro, ki je tukaj v Mexico city-u zelo preprost, prilagojen vsem, saj imajo za postaje poleg imen še slikovne simbole.

Danes potujemo naprej proti Puebli, mestu, ki si ga zelo želim obiskati iz “bog ve” katerega razloga. Davor trdi, da je sploh nisva planirala, jaz pa vztrajam. Verjetno teh krajev ne bom več obiskala in je zato ne želim izpustiti. Metro je hiter, že smo na avtobusni postaji, najdemo okence za Pueblo, kupimo karte in hitro, hitro, avtobus odpelje že čez nekaj minut. Zanimivo, kolikokrat se vse tako lepo poklopi, ko se prepustiš in nisi pretirano organiziran. Že smo na avtobusu in zapuščamo Mexico city, okrog nas se kmalu razgrne prekrasna zelena pokrajina porasla z visokim travami in prelepimi iglavci, nenaseljena in nedotaknjena narava. Neverjetno, človek ne bi mogel posumiti, da le nekaj kilometrov stran leži enaindvajsetmilionska prestolnica Mehike. Mexico city namreč leži na 2400 m visokem platoju in je obdan z vulkani. Nestrpno pričakujem kdaj bom zagledala vulkana Popo in Itza, ki sta mehiška varianta Adama in Eve. Kar kmalu se prikažeta; Popo višji in stožčaste oblike, Itza nižja in bolj široka. Seveda. Kar ne morem odmakniti oči od njiju, vulkani so tako čarobni. Že od nekdaj si želim, da bi videla, kako se iz vulkana vali živo rdeča lava. Zdaj lave ne vidim, me pa Popo pozdravlja s konkretnimi oblaki dima, ki se valijo iz njegovega žrela. Za trenutek pomislim da je kaj narobe, a ko pogledam naokoli, vidim, da so domačini čisto mirni, torej je vse v redu. Kasneje preberem, da Popo ropota in rogovili že dvajset let in da so leta 2000 celo evakuirali domačine za tri tedne, vendar do izbruha vulkana na srečo ni prišlo. Več kot očitno je, da imajo vulkani dobro energijo, saj se ljudje vedno znova naseljujejo ob njihova vznožja.

Puebla nas pozdravi z nizkimi pisanimi hišami in mehiško glasbo, ki odmeva po ulicah. Za lažjo predstavo posnetek.

To je prava Mehika, kot jo poznamo iz leta 2006. Spijem še perfekten expreso z mrzlim mlekom in dan res ne bi mogel biti boljši. Povsod veslei, nasmejani ljudje, vse živo pisano in veselo. Kakšno življenje. Prime me dobra volja in občutek izpopolnjenosti.

Na turističnih informacijah nam podarijo karte za predstavo, ki se je z veseljem udeležimo. Dvorana je ob 13. uri že nabito polna. Najprej mariači zapoje nekaj pesmi, potem sledi nekaj narodnih plesov. Dvorana kar valovi od energije, obiskovalci že od prve pesmi dalje glasno pojejo in ploskajo, tudi mi sodelujemo, kolikor se le da.

Sledi ogled tržnice, ki pa tokrat ni tako čista in urejena, kot bi si človek želel. Ko pridemo do stojnic z mesom, Davor in Maša kar pobegneta ven. Maši gre na bruhanje, kot že tolikokrat prej na eksotičnih tržnicah. Nič novega. Mene ob tem popade smeh in ob teh velikih kupih mesa pomislim, da bi kot v filmu Tatovi teles s prstom pokazala na Davorja in zakričala:”Vegetariano!” …in to samo zato, da bi videla, kakšna bi bila reakcija teh silnih mesarjev, ki jim je vegetarijanstvo nepojmljivo, tako kot nam njihovi kupi mesa.

Obiska enega največjih mest na svetu, ki zraven tega leži v latinski Ameriki, v nobenem oziru ne gre jemati kot šalo. Strahospoštovanje je najmanj, kar mu lahko izkažemo. Že ob nakupu letalskih vozovnic smo bili v skrbeh, saj je vsaka informacija, povezana s tem velemestom, neke vrste opozorilo. Mexico City ima 21 milijonov prebivalcev! Je nam, ki živimo v Sloveniji, kjer skoraj vsak vsakega pozna, to sploh mogoče razumeti? Nam ni, pa smo obiskali milijonska velemesta že na vseh celinah. Toliko ljudi na enem kupu in vsak želi nekaj zase.

Mi smo tukaj šele drugi dan, zato je prehitro, da bi postavljali zaključke. Prvi vtisi, ki smo jih dobili v tem času, so presenetljivi. Po prihodu smo bili od dolge poti in časovne razlike pošteno zdelani, zato smo se pustili zapeljati do hotela in zaspali. Naslednje jutro smo se zbudili tri ure preden so v hotelu postregli z zajtrkom, a na to smo bili pripravljeni. Počakali smo na zajtrk in ko se je zdanilo, previdno stopili iz hotela. A že po nekaj korakih, ko smo se prepričali, da je to mesto kot vsako drugo in ljudje z enakimi potrebami, kot drugje po svetu, smo na opozorila pozabili.

Začeli smo s sprehodom do največje tržnice v mestu, Merced. Kakšen čudovit svet se je odprl; pisane stojnice, vpijoči prodajalci in podudba vsega, kar si je mogoče in ni mogoče zamisliti. Kupi eksotičnega sadja in zelenjave, tudi takšnega, ki ga še nismo videli. Seveda se nismo mogli dolgo zadrževati in smo sedli na prvo stojnico, kjer so ponujali sveže iztisnjene sokove. Maša in Sabrina sta si privoščili pomarančni sok, s tem, da so pomaranče tukaj tako sladke, kot da je to drug sadež v primerjavi s tistim, ki ga poznamo pri nas. Jaz pa sem poskusil nekaj novega. Pritegnil me je izzivalno obarvan oranžno-vinsko rdeč sadež, ki go mi ga predstavili kot mammey. V mešalniku so ga zmešali z mlekom, cimetom, vanilijo in sladkali. Božanska pijača!

Nato smo se podali v samo središče mesta, kjer nas je ogromno število policistov, vojakov in varnostnikov s svojo prisotnostjo skušalo prepričati, da smo tukaj varni. Nismo si ogledovali kolonialnih znamenitosti, ampak smo se celih 11 ur sprehajali po mestu, se ustavljali tam, kjer se je kaj dogajalo, posedali na klopcah in predajali direndaju 21- milijonskega velemesta. To smo ponovili še naslednji dan, le da smo si zraven pohajkovanja po mestu, ogledali še muzej z največjo majevsko, azteško, tolteško itd. zbirko na svetu. Ta dan smo bili zunaj 12 ur in niti za trenutek nam ni bilo težko. Ni kaj, radi potujemo.

Sedaj prestolnico zapuščamo in gremo naprej, v Pueblo.

Občasno nas kdo vpraša, kam še mislite odpotovati sedaj, ko ste videli že ves svet. Predvsem, ko smo se vrnili z enoletnega potovanja po svetu, smo to velikokrat slišali. Vedno sem odgovarjal, da smo videli le majhen delček sveta in obiskali le kakšnih 50-60 dežel, pa še to ne v celoti in da nas čaka še ogromno dela, če želimo prepotovati ves svet. Česar pa v resnici ne nameravamo. Na svetu je resda skoraj dvesto držav, ki bi jih (če bi v tem videli smisel in se tega lotili resno) lahko večino obiskali. A nimamo tega namena, saj ne potujemo zato, da zbiramo žige v potnih listih. Sicer jih je lepo prelistati, tako polne žigov iz različnih dežel in se ob tem spomniti dogodkov iz potovanj, a to je tudi vse. Trofeje, ki jih zbiramo na potovanjih so drugačne in tudi hranimo jih na drugem mestu.

V zadnjih štirih letih smo obiskali oz. potovali po (približno) 15 deželah, ki smo jih obiskali prvič. Zraven teh smo v tem času obiskali še nekatere nam že znane dežele. Saj to, da bi vedno, kadar se odpravimo na potovanje, obiskali kakšno novo deželo, ni mogoče. Za to obstaja več razlogov. Prvič, nekatere dežele so nas tako očarale, da jih želimo ponovno obiskati. Na primer Indija, Avstralija, Mehika, Nepal, Vietnam… Drugič, nekatere privlačne dežele so nam tako blizu, da jih je preprosto večkrat obiskati. Na primer Italija in Hrvaška. Tretjič, nekatere nam privlačne dežele so tako velike, da jih, ko smo jih prvič obiskali, nismo prepotovali v celoti. Na primer Indija, Avstralija, Mehika, Filipini, Brazilija… In četrtič, nam privlačnih dežel, ki jih še nismo obiskali, v resnici ni veliko. Predvsem zaradi omejitev in zadržkov, ki jih imamo zaradi zdravstvenih, varnostnih, finančnih in še kakšnih razlogov. Pri izbiri dežel za potovanje smo namreč izbirčni. Dežela se nam mora zdeti atraktivna, varna, poceni in dosegljiva, da bi bila po našem okusu.

V tem trenutku je (upoštevajoč tako zadržke, kot okus, želje in zmožnosti) prva še neodkrita dežela, ki mi pade na pamet, Myanmar. Edina dežela v severovzhodni Aziji, ki je še nismo obiskali. To nam ni uspelo na enoletnem potovanju, saj tistega dela Azije takrat nismo obiskali. To nam ni uspelo pred dvema letoma, ko smo o Myanmaru razmišljali drugič, ker smo se takrat raje odpravili v Laos in Kambodžo in ni nam uspelo, ko smo o Burmi razmišljali tretjič, ker nam je načrte prekrižala Indija. A teh (če jih lahko tako imenujem) neuspehov sem zelo vesel, saj je pred nami še neodkriti kotiček v tem najčudovitejšem delu sveta in komaj čakam, da se nam ponudi priložnost, da ga obiščemo. To sicer ne bo letos, a nič zato.

Privlačnih in še neodkritih dežel je vsekakor še več. A počasi, popotniške želje ohranjamo v okvirih trenutnih zmožnosti, saj vemo, da želeti si nedosegljivo ne prinaša ničesar dobrega. Zato sedaj potujemo na načine, ki nam ustrezajo in v dežele, ki nam ustrezajo. Kar sicer pomeni, da na letošnji zemljevid obiskanih krajev

Oglejte si Obiskani kraji na večjem zemljevidu.

ne bomo dodali nobene nove dežele izven Evrope. Bomo pa dodali dve stari (drugič obiskani), eno iz Azije in eno iz Amerike.

Že nekaj časa si želim, da bi lahko zapisal, da so se stvari končno umirile. Poletne počitnice in z njimi počitnikovanje ob morju so za nami. Tudi prenatrpan junij je že daleč za nami. Kaj šele prvomajski prazniki in zimske počitnice. Da novoletnih počitnic niti ne omenjam. Te smo preživeli v Indiji. Prav neverjetno se mi zdi, da smo bili pred sedmimi meseci še v Indiji! To se mi zdi tako zelo, zelo daleč, da moram, ko se želim spomniti na podrobnosti s potovanja po Indiji, seči globoko v spomin. A tako pač je; spomin se polni sproti in novejši dogodki izpodrivajo starejše. Oziroma jih, glede na to, koliko nas je nek dogodek iz preteklosti zaznamoval, pomikajo v nek trajnejši pomnilnik. Ob tem se mi zdi zelo pomembno, da si potem, ko smo doživeli nekaj izjemnega, kar si želimo dobro vtisniti v spomin, vzamemo dovolj časa, da doživeto predelamo. V trenutkih, ko neko potovanje, izlet ali pustolovščino doživljamo, srkamo vase tisto kar vidimo, slišimo, čutimo, okusimo in vonjamo. A za to, da si izbrana doživetja shranimo v trajni spomin, jih je treba potem, ko z doživljanjem zaključimo, predelati. Mi to počnemo tako, da se o tem, kar smo doživeli, pogovarjamo, si skupaj ogledamo fotografije, da zanimivosti, ki smo jih doživeli, delimo z drugimi itd. Sicer pa to tako ali tako velja bolj ali manj za vse, kar se nam dogaja v življenju in si želimo zapomniti, potovanja niso nobena izjema.

Težave se pojavijo, ko si za predelavo in prenos v trajni spomin ne vzamemo časa. Bodisi zaradi tega, ker je vsega, kar se nam dogaja, preveč in si dogodki, ki jih ne moremo ali ne želimo zamuditi, sledijo drug za drugim, bodisi zaradi tega, ker, ko se vrnemo iz potovanja, prehitro preklopimo na domačo rutino. Še huje je, če že med enim izletom razmišljamo o tem, kako se bomo imeli na naslednjem. V vsakem primeru je škoda pustiti lepe spomine zvodeneti.

Če na spomina vredne dogodke, ki jih doživljamo, gledamo kot točke na premici, potem lahko rečemo, da niso porazdeljene v takšnih razdaljah, kot bi si želeli. Enkrat, ko se nam dovolj dolgo časa ne zgodi nič zanimivega, začutimo Wanderlust (recimo temu domotožje po neznanih krajih, ker tako lepo zveni), ko pogrešamo, da se nam nekaj dogaja. Drugič pa se nam toliko vsega dogaja, da komaj čakamo, da bi se vse skupaj umirilo. A železo se kuje, dokler je vroče in priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Zato pač izrabimo vsak s soncem dovolj bogat vikend, da kam skočimo. Še dobro, da ima delovni teden več dni, kot vikend, da nam med tednom ostane dovolj časa za predelavo vtisov minulega vikenda in za načrtovanje naslednjega vikenda. Tako (po tihem) nam celo ustreza, da je to poletje takšno vreme, kot je, saj bi nam drugače časa za predelavo doživetega, zmanjkalo.

Potujemo preveč?

V odgovor ponujam komentar bralca teh strani, Miloša:
»Star sem 72 let in še vedno prevozim po svetu 13000 km letno. Ko bom ležal v postelji in se ne bom mogel več potovati, bom živel še vedno; v spominih.«

Prava mera pustolovstva, radovednosti, prilagodljivosti, potrpežljivosti, iznajdljivosti, ponižnosti, vzdržljivosti itd. v pravem trenutku, nekaj denarja in časa ter kanček sreče. To je bolj ali manj vse, kar popotnik potrebuje. No, kakšen nasvet ni odveč.

Deset lekcij, ki so jih potovanja dala nam:

• Pred samim potovanjem se pripravite tako iz logističnega, kot vsebinskega dela potovanja.
• Pri načrtovanju in potovanju upoštevajte zlato pravilo, ki se glasi: obiskati manj krajev in se v njih zadržati več časa (kot pa dirjati skozi deželo zato, da bi videli vse zanimivosti). Potujte počasi.
• Zaupajte ljudem (drugim popotnikom in domačinom), se z njimi pogovarjajte in delite izkušnje. Taksisti, rikšarji, hotelirji, natakarji in drugi, ki imajo stik s tujci, so dober vir informacij.
• Bodite pozorni na prevarante, ki jih na znanih popotniških destinacijah mrgoli in se ne jezite preveč, ko vas naplahtajo.
• Zavedajte se, da so običaji dežele in ljudi lahko precej drugačni od vaših oz. teh, ki veljajo pri nas doma in jih kot gost spoštujte.
• Potujte lahkotno. S seboj vzemite čim manj predsodkov in stereotipov ter še manj prtljage.
• Če želite spoznati deželo, po kateri potujete, obiščite lokalne restavracije, kjer se prehranjujejo domačini, spite v lokalnih hotelih, kjer prenočujejo domači turisti in se prevažajte z lokalnimi prevoznimi sredstvi. Šele, ko se lokalnega naveličate, si privoščite obrok v turistični restavraciji polni popotnikov ali tujcev, prespite v hostlu in pojdite na organiziran izlet z drugimi popotniki.
• Čim pogosteje zapustite znane popotniške in turistične točke, opisane v turističnih vodnikih in se podajte tja, kamor tujci ne zahajajo. Tam boste videli, kako živijo ljudje, ki v tujcu ne vidijo polne denarnice in do popotnika izkazujejo povsem drugačno zanimanje.
• Ko zagledate npr. pročelje katedrale, vrh gore, sončni zahod, otroški nasmeh, skratka karkoli, kar je pritegnilo dovolj vaše pozornosti, da si želite to fotografirati, si vzemite nekaj trenutkov in si predmet vašega zanimanja oglejte tako dobro, da bo vtis v vašem spominu trajnejši od fotografije.
• Srkajte vase vse, kar na potovanju vidite, slišite, občutite, okusite in otipate. Popotniška doživetja vas bodo obogatila bolj, kot si drznete slutiti.

Srečno, kamorkoli že greste!

Iz prvega družinskega potepanja po Aziji (Vietnam).

V zadnji objavil sem pisal o pogajalski sposobnostih, spoštljivosti in preprostosti, kot o «kvalitetah«, za katere je priporočljivo, da jih ima popotnik. Zgodba še ni končana, omeniti jih moram vsaj še nekaj.

Na vsakem potovanju nas je strah. Včasih bolj, drugič manj, nekatere pogosteje, druge redkeje. Strah pred in na potovanju je povsem upravičen, saj je potovanje v daljne dežele povezano z veliko negotovimi dejavniki, ki lahko imajo za popotnika neželene posledice. O strahu na potovanjih sem že veliko pisal. V tem kontekstu sem omenil sestavine (potrebe, želje, možnosti, navdih, čas, denar…), ki jih potrebujemo, da se odpravimo na potovanje. Četudi imamo vse drugo, se na potovanje brez ene ključne sestavine zagotovo ne bomo odpravili. Gre za pogum oz. zaupanje, ki ga potrebujemo, da premagamo strahove, zaradi katerih si ne upamo potovati. Brez zaupanja, da se bo pustolovščina, v katero se podajamo, odvijala brez resnejših zapletov, neprijetnosti in negativnih posledic, ne gre. Če potujemo z občutkom, da se nam bo pripetilo nekaj slabega in s predpostavko, da tujcem ne smemo zaupati, se zna zgoditi, da naša popotniška izkušnja ne bo takšna, kot bi si želeli. Treba je imeti zaupanje. V pilota, v kuharja, v vodnika, v pnevmatike avtobusa, v neoporečnost sveže stisnjenega sadnega soka na ulični stojnici, v mrežo proti komarjem, v dober razplet okoliščin itd. Jasno, da je treba biti previden in racionalen ter skrbno proučiti dejavnike, ki nakazujejo vzroke, zaradi katerih se moramo postaviti v bran. Znake, ki nakazujejo možnost, da bi lahko šlo kaj narobe, je treba upoštevati. Tudi, če gre za šesti čut. Če pa znakov, ki bi lahko kazali na nevarnost ni in tudi ničesar ne sumimo, potem ni razlogov, da ne bi zaupali. Vsekakor pa je treba biti pripravljen na to, da bomo na potovanju občasno zaupali napačnim ljudem, ki nas bodo naplahtali ali prevarali. Se zgodi. Tako, kot se je nam na zadnjem potovanju po Indiji: “Ko smo bili preveč zaupljivi, so nas naplahtali, ko smo bili premalo zaupljivi, so bili užaljeni, češ, da jih imamo za prevarante. Skratka, vedno znova smo se znašli v situacijah, za katere smo mislili, da jih obvladamo, pa se je izkazalo drugače. Pa kaj! Izgubili smo kvečjemu nekaj drobiža, pridobili pa čudovite izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili! Te situacije smo tokrat prenašali z lahkoto (in nasmeškom). To je Incredible Indija!”

Naše popotniške izkušnje kažejo, da je mogoče zaupati večini ljudi. O ljudeh, ki jih srečujemo na potovanjih sem zapisal, da so dobri, prijazni, razumevajoči in celo ustrežljivi ter potrpežljivi. Hemingway je dejal, da je najboljši način, da ugotovimo ali lahko nekomu zaupamo, to da mu zaupamo.

Naslednja reč, na katero se je treba kot popotnik pripraviti, je pomanjkanje udobja. Tuširanje s toplo vodo, vožnja z varnimi in udobnimi prevoznimi sredstvi, spanje v udobni in čisti postelji, nošenje svežih in zlikanih oblačil, uživanje v miru in tišini zaprtega stanovanja ipd. so udobja, ki si jih lahko privoščimo doma in se jih je na potovanjih bolj ali manj treba odreči. To sicer velja predvsem za popotniško kategorijo, v katero sodijo najcenejši hoteli, lokalna prevozna sredstva in ulične restavracije. Seveda si je za več denarja mogoče privoščiti kaj boljšega, a potem se lahko dnevni stroški iz trideset hitro povzpnejo na sto EUR ali več. Mi smo v zadnjih letih postali zahtevnejši glede hotelov in več ne spimo v tistih najcenejših. Razen v razvitih državah, kjer si kaj drugega, kot najceneje, ne moremo privoščiti. Vsak najbolje ve zase, kaj je zanj udobno in kaj ni in pri katerih stvareh se je na račun nižje cene pripravljen odreči udobju. Pomanjkanje udobja, ki smo ga vajeni doma, lahko nepripravljenim popotnikom povzroči resne težave. Zato preverite, kaj lahko v deželi, v katero se odpravljate, pričakujete in se na to vnaprej pripravite. Ko načrtujete nivo udobja, ki ga želite na potovanju, se zavedajte, da je le ta obratno sorazmeren s pristnostjo izkušnje, ki je boste v tuji deželi deležni.

Kvalitet, potrebnih za čim boljšo popotniško izkušnjo, je še več. A ker je nekje treba potegniti črto, naj bo to dovolj. Zraven omenjenih ne pozabite na popotniški duh, wanderlust, odprt odnos do ljudi, neodvisnost, zdrav razum, odločnost, vztrajnost, vzdržljivost in še kaj. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je, da ni popolnoma nič narobe, če teh lastnosti še nimate. Naučili se jih boste na potovanjih!

Čez drn in strn nekje v Čilu.

Odločili ste se torej, da postanete indie (skrajšana oblika independed – neodvisen) popotnik in kupili letalske vozovnice za polet v neko daljno deželo. Odlična odločitev! A kako naprej?

V prejšnji objavi sem zapisal, da je zaželeno, da se znate organizirati ter da ste prilagodljivi in potrpežljivi. A za popotniško izkušnjo po daljni in morda celo eksotični deželi, ki vam bo povzročila pravšnjo mero užitkov in (neizogibnih) tegob, da vam na potovanju ne bo prehudo, je potrebno še marsikaj drugega. O tem, da potrebujete denar in čas, da morate biti zdravi in v dobri fizični kondiciji ter obvladati vsaj en velik tuj jezik, ne bom pisal. Sicer nekaterim uspeva celo brez tega, a predpostavimo, da tisti, ki nameravate postati popotnik, to imate. Naslednja od zaželenih lastnosti oz. kvalitet popotnika je, da se zna pogajati. Večina dežel, ki so za marsikaterega popotnika najbolj privlačne (Azija in J. Amerika), je revnejših od čudovite Slovenije in tam brez pogajanja skorajda ne gre. Med tem, ko so pri nas artikli označeni s ceno ne le v trgovinah, celo na tržnicah, zaradi česar je skoraj nemogoče barantati, je v deželah, kjer ni supermarketov in trgovin, mogoče barantati skoraj za vse. Sicer je res, da lahko za vsako stvar in storitev plačate prvi zahtevani znesek, a to ni najboljša izbira. Prvič zaradi tega, ker poste porabili precej več denarja in stvari preplačali. Drugič zaradi tega, ker presežek vašega denarja velikokrat ne bo šel tja oz. za tiste, kamor ste želeli. Tretjič, ker boste s tem povzročili dvig cen. Res pa je, da se v vseh deželah in z vsem ne da barantati. Če vam je nerodno ali ne veste kako se pogajati za ceno, se pojdite učit na kakšen bazar ali tržnico in se šele nato podajte pogajati za ceno npr. hotelske sobe. A previdno, barantanja se lotite le, če nameravate npr. nek spominek res kupiti. Če barantate in trgovec pristane na ceno, ki ste jo ponudili, pomeni, da ste sklenili posel. Če si premislite in želite odidi, ne da bi kupili, bodite pripravljeni na posledice. Zato, preden začnete barantati, razmislite ali res želite nekaj kupiti in koliko ste pripravljeni za to plačati. Barantanje je marsikje obvezni del interakcije z lokalci in zna biti ena izmed najlepših izkušenj na potovanju. Zato se to veščino izplača naučiti in jo na potovanjih v pravih trenutkih znati uporabiti.

Naslednje, na kar ob obisku tuje dežele ne smemo pozabiti je spoštljivost. Pričakujte, da boste v daljnih deželah priča prizorom, ki se vam bodo zdeli skrajno neobičajni, morda celo odvratni, saj česa podobnega v domačem okolišu še niste videli. A treba je razumeti, da so za lokalno prebivalstvo ti prizori nekaj povsem običajnega in vsakdanjega. Sicer pravijo, da je gost kralj, a gost je tisti, ki mora spoštovati lokalne običaje in se jim prilagoditi, ne obratno. Punce so v Iranu morale imeti pokrite lase z ruto in pika. To se tam pričakuje tako od domačink, kot od tujk, zato so to morale spoštovati. V Nepalu, Indiji in še kje, si moški in ženska tudi če sta poročena, v javnosti ne smeta izkazovati naklonjenosti z dotiki, ki so pri nas povsem sprejemljivi. Tudi to je treba spoštovati. Dober primer so napitnine, ki so v ZDA ne le običajne, ponekod celo obvezne, med tem, ko so na Japonskem lahko žaljive, drugje pa prepovedane. Z nenavadnimi običaji, na katere lahko naletimo v tujih deželah, se je v izogib zadregam in neželenim reakcijam, priporočljivo seznaniti vnaprej. V vsakem vodniku so opisani.

Preprostost je še ena lastnost, ki nam omogoča neposrednejši stik z lokalnim prebivalstvom dežele, ki jo obiskujemo in s tem pristnejšo popotniško izkušnjo. Ko pridete v tujo deželo, tam ni treba dirjati od ene do druge znamenitosti, da bi vam jih v skopo odmerjenem času uspelo videti čim več. Sprehod po mestu, obisk lokalov, trgovinic ali parkov je lahko najpreprostejše in pogosto tudi najprijetnejše doživetje na potovanju. K preprostosti prispeva tudi počasni ritem potovanja; počasneje kot potujemo, več ljudi spoznamo in podrobneje doživimo deželo po kateri potujemo. Zraven tega velja tudi, da počasneje kot potujemo, manj denarja zapravimo. Seveda ne gre pozabiti na preprostost oz. minimalizem pri stvareh, ki jih vzamemo s seboj na potovanje. Manj kot na potovanju nosimo v nahrbtniku, lahkotneje potujemo. Mi potujemo z relativno malo prtljage in se nam še menda ni zgodilo, da bi na potovanju pogrešali nekaj, kar smo namerno pustili doma.

Glede na to, da sem s temi objavami začel z nasveti za neizkušene popotnike, je prav, da skušam zajeti čim širši spekter vsega kar nekdo, ki se odloča odpotovati, potrebuje. Nadaljujem prihodnjič.

Dveinpolletna Maša in sedemletna Sara kot popotnici v Mehiki.

Karkoli že želimo početi in postati v življenju, za vse potrebujemo določene izkušnje. A preden naredimo prvi korak k prvoosebni izkušnji, si lahko pomagamo z nasveti tistih, ki so to pred nami že naredili. S tem želim nadaljevati zadnjo objavo, v kateri sem pisal o tem, kako do nasvetov, ki nam v dobrem smislu popestrijo bodoče potovanje.

Recimo, da ste prišli do spoznanja, da želite potovati. O Pandorini skrinjici, ki ste jo s tem odprli, sem že pisal. Zato nadaljujem s predpostavko, da navdiha za to, da bi se za potovanje odločili, ne potrebujete in da so pred vami le še pričakovanja oz. cilji, ki jih želite na potovanju doseči. Od tukaj naprej je preprosto, treba je le še odpotovati in se prepustiti toku dogodkov na potovanju. Seveda le, če ste izkušen popotnik ali pa potujete v dobro organizirani skupini. Če ste začetnik in se v lastni režiji odpravljate na potovanje v eksotično deželo, znajo biti stvari vse prej kot preproste. V primeru da potujete v organizirani skupini, bo kakovost potovanja, vašega doživljanja in stopnja tegob, s katerimi se boste na potovanju soočali, v veliki meri odvisna od organizatorja potovanja. Več kot ima organizator potovanja izkušenj in dobrih referenc, večja je verjetnost, da bo potovanje dobro izpadlo. To je še posebej pomembno za tiste, ki s potovanji nimajo izkušenj, saj lahko slabo organizirano potovanje po še tako čudoviti deželi, prinese preveč slabih spominov, da bi si kdaj želeli ponovno potovati. V Sloveniji je odličnih organizatorjev potovanj, ki popotnike oz. turiste vodijo po svetu, dovolj, da lahko vsakdo najde nekaj zase. Več o tovrstnih potovanjih lahko izveste pri samih organizatorjih, zato s tem tukaj ne bom izgubljal besed. Sploh pa imamo mi z njimi zelo malo prvoosebnih izkušenj, zato ni kaj za povedati.

Če pa nameravate potovati v lastni režiji, je zgodba precej drugačna. Za začetek morate biti dober organizator, da lahko postanete popotnik. Na potovanje se je namreč treba dobro pripraviti. Seveda so priprave odvisne od vaših izkušenj s potovanji, od dežele, kamor se odpravljate in tudi od tega, do katere stopnje se želite na potovanje pripraviti. Nekateri želijo pred potovanjem poskrbeti za vse, vključno s prevozi in rezervacijami hotelov, drugi pa se za to odločajo sproti. V tem kontekstu velja omeniti, da v primeru, ko je potovanje načrtovano vnaprej, to ne pomeni, da je verjetnost, da bo šlo kaj narobe, manjša. Niti ne pomeni tega, da boste tegobe lažje prenašali, prej nasprotno. Po naših izkušnjah je huje, ko gredo po zlu načrti, kot pa takrat, ko se brez načrtov soočamo z različnimi tegobami, saj takrat nanje gledamo, kot na izzive. Kar pomeni, da je treba biti prilagodljiv. Lastnost, ki se jo je mogoče naučiti in izpopolniti in je na potovanjih nepogrešljiva, je prilagodljivost. Sposobnost prilagajanja neobičajnemu, tujemu, neznanemu in seveda tudi neprijetnemu. Odpovedan let, zasedene sobe, neužitna hrana, nepoznavanje jezika, neznosna vročina, vlaga ali mraz ipd. zahtevajo, da se situaciji prilagodimo in/ali se lotimo iskanja rešitve.

Naslednja nepogrešljiva lastnost popotnika je potrpežljivost. Pride zelo prav na devet ur trajajoči vožnji z avtobusom brez postankov. Ali kadar prodajalec od nas zahteva nerazumno visoko ceno. Ali kadar obtičimo v gneči (pravo gnečo spoznate šele, ko obiščete večmilijonsko mesto, tega pri nas na srečo ne poznamo). Potrpežljivost je tisto, kar v takšnih trenutkih najbolj potrebujemo. Spomnim se, ko sem se pred leti peljal v natrpano polnem vagonu londonske podzemne železnice, ki je sredi jutranje gneče nenadoma obstal sredi rova. Gorele so le zasilne luči. Po petnajstih minutah stanja na mestu se je na stropu vagona nabralo toliko vlage, da je začelo kapljati po potnikih. Ozrl sem se okrog sebe in opazil, da sem jaz edini nervozni potnik, vsi ostali so bili pri miru so se delali, kot da ni nič. Morda zato, ker so bili Angleži? Čez nekaj minut je vlak speljal, prižgale so se luči in ventilacija, jaz pa sem si oddahnil (sopotniki niso kazali znakov, s pomočjo katerih bi lahko ugotovil njihovo reakcijo na situacijo).

Več kot napišem, več novih idej se poraja. Zato bom na tem mestu raje nehal, da ne bo preveč in nadaljujem prihodnjič. Za danes naj bo dovolj to, da je za popotnika, ki namerava potovati v lastni režiji, zaželeno, da se zna organizirati in da je prilagodljiv ter potrpežljiv.

Zadnjič sem pisal o tem, kaj vleče ljudi v nore pustolovščine, v katerih postavijo na kocko več, kot se zdi razumno večini ljudi. To sem pripisal temu, da se takrat, ko se predajamo pustolovščinam, počutimo živi. Ampak, ali to pomeni, da nam je takrat, ko nas ne oblivajo adrenalin, dopamin ali kaj podobnega, skratka, ko živimo normalno življenje, dolgčas?

Ne bi rekel. Čeprav je morda na prvi pogled vsakdanje življenje nekoga, ki se rad predaja pustolovščinam, videti dolgočasno, to sploh ne pomeni, da je temu v resnici tako. Jasno, da se življenje, ki ga živimo iz dneva v dan, razlikuje od življenja, ki ga živimo, ko se predajamo pustolovščinam. Vsakdanji rutini namreč manjka tista ključna sestavina, ki nas premami k temu, da se podamo v pustolovščino: izziv. Izziv, da preizkusimo svoje zmogljivosti, moč, hrabrost in meje, do katerih si upamo. Ko se predamo neki aktivnosti, ki je izziv že sama po sebi, kot npr. adrenalinski šport in potovanja po eksotičnih deželah, smo izzivom izpostavljeni tako rekoč ves čas. Doma, kjer smo bolj ali manj predani rutini, pa je tovrstne izzive precej težje najti.

Vsekakor je tudi Flow, ki sem ga omenil zadnjič, težje doseči doma, kot pa v trenutkih, ko se predajamo izzivom. Ni pa nemogoče. To je dobro razdelal Matthew Walker v knjigi Adventure in Everything: How the Five Elements of Adventure Create a Life of Authenticity, Purpose, and Inspiration.
Knjiga govori o petih pogojih, ki so potrebni, da lahko temu, kar počnemo, rečemo pustolovščina:
Da je izziv, ki se mu posvetimo, vreden naše energije in ljubezni.
Da so posledice tega izziva negotove.
Da izziv od nas zahteva pozornost, pri kateri moramo uporabiti svoje znanje in sposobnosti.
Da smo pripravljeni na poraz in ga znamo obrniti sebi v prid.
Da izziv izrabimo kot priložnost za dajanje in deljenje z drugimi.
A kaj je največji izziv vseh izzivov? Najti teh pet elementov v vsakdanjem življenju!

A v podrobnosti iskanja izzivov doma se raje ne bom spuščal. Za zaključek serije prispevkov o izzivih – pustolovščinah – potovanjih, bom raje omenil še najzvestejšega spremljevalca slehernega izziva – strah.

Odzivanje na izzive je namreč neposredno povezano s premagovanjem strahov. Če nas ni vsaj malce strah že, ko na nek izziv pomislimo, in nas ni strah niti takrat, ko smo sredi same pustolovščine, je to sploh izziv oz. pustolovščina? Vsak izziv s seboj prinaša določeno vrsto in stopnjo nevarnosti, zato je takrat prisotnost strahu neizbežna. Strah je namreč posledica najmočnejše sile, kar jih je v nas – samoohranitvenega nagona. Če se pustolovščin lotimo brez strahu, so možnosti za to, da se pripeti kaj neželenega, precej večje. Zato je zelo pomembno, da znamo strah obvladovati in dozirati v pravšnjih količinah, da je to kar počnemo izziv, ne izzivanje. Menda je to najlažje prav doma, saj je to okolje, ki ga najbolje obvladujemo. Res pa je, da je prav zaradi tega doma izzive najtežje najti.

Če bi povzel vse zadnje prispevke o pustolovščinah in o tem, zakaj se jim predajamo, bi kot najpomembnejše izpostavil tole: če se na notranje klice, ki nas pozivajo k izzivom in pustolovščinam, ne odzivamo, se slej kot prej prenehamo odzivati na vse izzive. Tega, kaj to pomeni, ne bom niti omenjal!