Category: Motoristična potovanja

Pozabil sem omeniti, da sva doma!

Tri tedne dolgo potovanje po Kašmirju je za nama. Bilo je prežeto s preizkušnjami, ki sva jih prav vse po vrsti uspešno prestala. Bilo je polno tako neverjetnih doživetij, da jih niti besede niti fotografije ne morejo opisati. Bilo nama je tako lepo, da tega ne upava povedati na glas. Trije tedni so bili tako polni vsega, da se nama je zdelo, da sva od doma odsotna tir mesece. Povrhu sva bila dvanajst dni brez povezave s svetom, zaradi česar vtisov nisva objavljala. Zato se je nabralo ogromno materiala, ki ga bova skušala v naslednjih objavah deliti na teh straneh, da pričarava del najine izkušnje.

Začnimo s tem, kar sva pravzaprav šla tja iskat.

Tam nekje v Zanskarju, ko po nočnem dežju posije sonce in se naredi popolno jutro, so vse bolhe pozabljene, bolečine ozdravljene in tegobe poplačane.

Kako sva se ob tem počutila? Takole:

Glede na to, da se iz Kašmirja nisva mogla javljati “v živo”, zapise menda najbolj drzne pustolovščine, ki sva se je s Sabrino lotila, povzemam iz svojega dnevnika:

Sva nekje v Kašmirju, osmi dan brez povezave s svetom. Tako dolgo in daleč od civilizacije še nisva bila. A nič zato, nama kar ustreza, da lahko s polno mero uživava lepote tega odročnega sveta. Sva sredi Himalaje. Kako izjemno čudovit in hkrati težaven svet je tukaj. V Lehu, prestolnici Ladakha, ležečem 3.500 metrov nad morjem, sva pristala z enodnevno zamudo. Dan poprej je bil namreč oblačen in nismo mogli pristati, zato smo se obrnili nazaj proti Delhiju, kjer sva morala na naslednji let počakati 24 ur.

Prvi dan v Lehu sva morala ležati, saj je to edini način za umilitev višinske bolezni, če se na takšno višino povzpneš prehitro. Razen sprehoda do restavracije za kosilo in večerjo sva res počivala. Tako da prvi dan nisva imela težav. Bilo pa naju je strah, kaj bo naslednji dan, ko se namerava povzpeti na 5.500 metrov.

Naslednje jutro sva bila še “rahla”, vsak hiter korak in celo gib, sva čutila v glavi in pljučih. A ko sva po več urah dogovarjanja in urejanja vsega potrebnega, prevzela motor Royal Enfield Classic 500,

s katerim se nameravava po teh krajih prevažati kakšna dva tedna, je bila višinska bolezen pozabljena. A ne za dolgo. Cesta se je strmo vzpenjala, tako, da sva se kmalu znašla 4.700 metrov visoko, kjer sva morala pokazati dovoljenje, brez katerega je tujcem vstop v te kraje prepovedan. Tam se je nehal asfalt in se je začelo garanje. A po ravnini je še šlo.
(Ob nekaterih napisih na obcestnih kamnih sva se pošteno nasmejala.)

Motor, naložen z dvema osebama, prtljago za več dni, nahrbtnikom, polnim orodja in rezervnih delov ter dvema kanistroma rezervnega bencina je bilo treba voditi. In to po strmi, blatni, luknjasti, prepadni ozki cesti, kakršne še nisva videla.

Sicer sem ob povečanem naporu (krmiliti motor na takšni cesti in v takšnih razmerah je res trdo delo) zaradi redkega zraka komaj dihal, a je šlo. Počasi. Glavobol me na srečo ni dajal. A bila sva premražena in premočena. Snega je bilo veliko in opoldansko sonce ga je spreminjalo v potoke, ki so poplavljali cesto. Te deroče potoke sva prečkala neštetokrat. Plitvejše kar brez ustavljanja, tiste bolj globoke, kjer se ni videlo dno, pa vsak zase; Sabrina peš, jaz na motorju.

Ob tem sva se oba ves čas dobro zavedala, da voziva po cesti, ki ne dovoljuje napak in to v krajih, ki so tako odročni, da so dostopni le redkim in še to le kakšne tri mesece na leto. A prav to je magnet, ki naju je pritegnil v ta divji svet.

“Khardung La, 5.600 metrov nad morjem – najvišja cesta na svetu za motorizirana vozila” piše na vrhu. (Sicer bi naj GPS pokazal nekaj nižjo nadmorsko višino, a še vedno je to skorajda dvakrat višje od Triglava. Z motorjem!)

Ko sva prilezla na vrh (Sabrina pravi, da sva prijahala, saj se je motor na luknjasti cesti tako pozibaval, da sva se počutila kot da jahava konja), sem od navdušenja vriskal. Dosegel sem nekaj, o čemer sem več let sanjaril. Kaj ne bi vriskal, še skakal bi, če bi imel dovolj kisika! Od vsega adrenalina, napora, navdušenja in tudi pomanjkanja kisika, sem bil zadet! Zame je to takšen dosežek, da ga niti ne morem, niti želim primerjati s katerimkoli drugim. A dovolj o mojih občutkih, tako ali tako jih ne gre pojasniti.

“A res nista v Kašmirju opazila nečesa posebnega?” naju sprašujejo tukaj. Pa nimava srca, da bi odvrnila, da nisva. Vsaj ne tega, kar opazijo oni. Za marsikaterega Indijca je islamski Kašmir s hladnimi poletji in gorato pokrajino destinacija, kamor uidejo pred monsunom in vročino. Ampak raj na zemlji? Narava je resda čudovita v gorovju, kot sta Himalaja in Karakoram. Tudi ljudje so v redu. Hrana malo manj. A ne želim dajati vtisa, da nama v Kašmirju ni bilo všeč, ravno nasprotno. Želim le komentirati, kako različno dojemanje tega, kaj je raj, imamo ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij.

Kašmir je regija, kjer se meje niso začrtale, takrat, ko bi se lahko in sedaj tukaj živijo ljudje, ki bi radi svojo državo, s čemer pa se niti Indija, niti Pakistan, pa menda tudi Kitajska na strinjajo. Da tega, koliko različnih narodnosti in religij se tukaj prepleta, niti ne omenjam. Skratka, razlogov za konflikte je tukaj več kot dovolj. Kar je njabrž razlog, da je tujih obiskovalcev tukaj zelo malo.

Toliko oboroženih vojakov, kot jih je v Kašmirju, še nisva videla. Ob glavnih cestah, na križiščih, na pločnikih, skratka na vsakem koraku. Do zob oboroženi vojaki. V severnem delu Kašmirja so bili predvsem v velikanskih vojaških bazah, a v Srinagarju, glavnem mestu, jih je mrgolelo povsod.

Začuda pa je tukajšnji raj precej težje zapustiti, kot vanj priti.

V letih odkar potujemo, se je nabralo že kar nekaj izkušenj z varnostnimi ukrepi, ki jih je treba dati skozi, a letališče v Srinagarju prekaša vsa druga. Bodeča žica, visoke betonske barikade in gnezda s strojnicami (ali kako se že temu reče), mimo katerih smo se peljali z avtom, so strašjive. Na prvi kontroli smo morali ven iz avta z vso prtljago, kjer so nas pregledali prvič. Nakar smo se z vso prtljago vrnili v avto in zapeljali do letališke stavbe, do naslednje kontrole. Ko sva oddala prtljago, sem moral skozi posebna vrata, kjer sem (preden so ju naložili na letalo) obe oddani torbi še verificiral, da sta res najini. Od tam do vkrcanja na letalo sva šla vsaj še skozi sedem kontrol in na vsaki so naju pretipali. V torbi sem imel liter vode. Na eni izmed kontrol so me poklicali k rentgenskemu skenerju in me vprašali:”Kaj je v plastenki?” “Voda!”, sem odvrnil. “OK!” In lahko sem šel naprej. Bolj kot na rentgenske naprave stavijo na iskrenost potnikov.

Najina izkušnja v indijskem raju je na srečo minila brez incidentov, ki jih je v teh krajih izjemno veliko. V Kašmirju sva doživela čudovito izkušnjo, ki se ne more primerjati z nobenim ob preteklih potovanj. Danes sva v Amritsarju, Indiji, ki je raj po najinem okusu.

Danes je dvanajsti dan, ko sva brez interneta in telefona. Elektrika je le nekaj ur dnevno. A to pomeni biti odrezan od sveta?

V Ladakh, del Kašmirja, ki sva ga izbrala za letošnjo motoristično avanturo, vodita dve cesti. Obe sta zaprti zaradi plazov, ki jih je povzročilo (in jih še povzroča) močno deževje. Poleti iz edinega letališča so razprodani za tri tedne naprej. Čez mejo v bližnji Pakistan ali Kitajsko ne gre, saj se je tem spornim mejam prepovedano približati, kaj šele prečkati jih. Domov ne gre poklicati, saj najina telefona tukaj ne delujeta, prav tako ne delujejo “zemeljske” telefonske povezave s svetom. Obtičala sva!

Ko je glavno cesto in z njo komunikacijske povezave odnesel prvi plaz, sva se delala, kot da se naju ne tiče, saj je bilo pred nama še veliko časa. Z motorjem sva naskakovala gorske prelaze, se vozila po najvišjih cestah na svetu ter se navduševala nad lepotami tukajšnjega divjega sveta. Kaj bi se vznemirjala zaradi plazu na edini cesti, po kateri se nameravava vrniti v civilizacijo, saj je to še daleč. Nato se je začelo dogajati nama. Neposredno. Plaz je zasul cesto v Zanskar nekaj ur, preden sva se nameravala po njen zapeljati. Tega ni bilo mogoče prezreti. Na srečo je šlo za majhen plaz, ki ga je šest buldožerjev očistilo v manj kot pol dneva, tako, da sva pot lahko nadaljevala. A to še ni bilo nič, bila sva namreč namenjena v odročno dolino Zanskar. Za 500 kilometrov dolgo pot do tja in nazaj so potrebni štirje dnevi vožnje! A o tem, kaj se je dogajalo na štiridnevnem “jahanju” po Zanskarju, drugič.

Mislim, da sva dan pred odhodom v Zanskar tudi izvedela, da so odstranili posledice plazu na glavni cesti, tako, da je bila pot iz Ladakha odprta. Internet in telefoni sicer niso delali, a to naju ni motilo, saj sva pred tem sporočila domov, da greva v res odročne kraje in da se nekaj časa ne bova javljala.

Ko sva se po štirih napornih dneh v Zanskarju vrnila v mesto, naju je, preden sva uspela s sebe sprati prah, ustavil nek popotnik in nama povedal, da je glavno cesto iz Ladakha znova odnesel plaz. Tokrat velik. Tudi v Indiji je žal tako, da ko ima hudič mlade, jih ima več, saj je plaz zaprl še drugo cesto iz Ladakha. “Kdaj bo cesta ponovno odprta?” sva spraševala lokalce. Nihče ni vedel. Obiskala sva policijsko postajo, a tam sva namesto odgovora na vprašanje dobila povabilo na čaj z enourno debato o vsem mogočem, le o plazu ne. Prve odgovore, ki so bili v resnici zgolj špekulacije, sva začela dobivati od drugih potnikov, ki so zaradi plazu obtičali v istem kraju kot midva in zapolnili vse hotele. Vsi smo čakali na kakršnokoli informacijo o tem, kdaj bo cesta ponovno odprta. Sto različnih odgovorov in teorij sva slišala. Ko je za pol ure prišla elektrika, sva v sobi prižgala televizijo, v upanju, da izveva kaj koristnega. V novicah so res pokazali posledice plazu, a več od imena kraja, v katerem se je zgodil, nisva razumela.

Ni dovolj, da sva v najbolj neverjetni deželi na svetu, v Indiji. Sva v njeni najbolj nemirni regiji, v Kašmirju. Več tem, kaj sva doživljala v teh dneh, ne bom pisal, saj bi zvenelo kot napihnjena domišljijska zgodba.

Epilog

Včeraj zvečer je lokalna policija naznanila dobro novico:”Cesta je odprta!” Po hotelu se je zaslišalo kričanje in vpitje, ljudje so se začeli množično odpravljati na odhod iz kraja v katerem so obtičali.

Midva sva odrinila danes zjutraj ob pol šestih. Z motorjem. Če bi bila s katerimkoli drugim prevoznim sredstvom, bi še zmeraj tičala nekje v več kot desetkilometrski koloni vozil. Tako pa sva se skupaj z drugimi motoristi, ki jih v teh krajih ni malo, prerinila mimo nešteto kamionov in drugih vozil, vse do samega plazu, katerega posledice so še vedno odpravljali. Sprva motorjev skozi plaz niso spuščali, saj je bila voda previsoka, a ko se nas je nabralo že ogromno, so popustili in spustili prvega. Motorista, ki se je zapodil v tričetrt metra globoko in dobrih sto metrov dolgo blatno reko, skozi plaz. Naokrog je bilo na stotine ljudi, a naenkrat je zavladala popolna tišina. Ko je uspešno prilezel čez plaz, je zavrešalo! In smo šli, eden za drugim z motorji v vodo. Tudi jaz.

Kako hitro človek pozabi, kako drugačna je Indija od vsega drugega, kar poznamo na tem svetu. Slike s preteklih potovanj po tej neverjetni deželi, so se nam sicer vtisnile v spomin, tako, da sva vedela, kaj pričakovati. A takoj, ko sva stopila z letala in Indijo začutila z vsemi čutili, so na dan privreli občutki, ki sva jih že pozabila. Vonjave, hrup, vlaga, vročina, gneča, skratka, Indija. Kar zadelo naju je in to direkt.

Tretjič sva v Delhiju in tretjič v tem mega mestu skušava najti nekaj privlačnega. Zaenkrat nama je od privlačnih stvari uspelo najti menda najpomembnejšo – dobro restavracijo.
Na srečo je bhindi ena od besed v hindujščini, ki sem si jih zapomnil na preteklih potovanjih. Pomeni pa okro, slastno jed, na zgornji fotografiji.

Našla sva tudi nešteto stojnic, ki se kar šibijo pod težo najslastnejšega sadeža, manga. Omenjali so sicer nek mango festival, a so naju po indijsko pošiljali vsak na drug konec mesta. Festivala seveda nisva našla, sva pa našla stojnice, kjer sva se založila s sočnimi in slastnimi sadeži.

Kljub temu, da sva minulo noč bolj prebedela, kot ne, saj sva menjala tri letališča in dvoje letal, si nisva mogla pomagati in v sobi nisva zdržala več kot pet minut. Neverjetno Indijo je treba doživeti zunaj, na cestah, ne v hotelski sobi. A po sedmih urah tavanja in prerivanja sva se vdala in vrnila v hotel, saj je pred nama ponovno kratka noč, saj morava na letalo za Ladakh že ob dveh zjutraj.