Category: Kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:

Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam.

K potopisu, ki sem ga objavil v nedeljo, prilagam še fotografije.

Korčula, zaliv Pupnatska Luka.

Pogled s Pelješca proti Korčuli.

Eksotično turkizni skriti zalivčki na Pelješcu (v ozadju gorati Mljet).

do katerih ni bilo preprosto priti,

zato sem južno polovico polotoka prevozil po glavni cesti.

Če kdo morda misli, da južni dalmatinski otoki niso hriboviti, se moti.

Mljet je raj (če ti uspe skriti se pred množicami turistov).

Del poti sem prevozil po celini, mimo plodne delte Neretve.

Tudi na Hvaru sem se moral potruditi, da sem se izognil dolgočasnim cestam,

in našel atraktivne kolesarske poti.

Pred Bračem so me svarili, a sem ga moral obiskat, saj je Bol čudovit, ne glede na to, da je preplavljen s turisti.

Še klopca, na kateri sem dočakal jutro na železniški postaji tam nekje blizu Plitvic

in cilj kolesarske avanture na slapovih Une v Bosni.

Tam nekje, bogu za hrbtom, sem celo našel samega sebe.

Tempo, s katerim kolesar potuje skozi tuje kraje in dežele ter pri tem opazuje vse, kar mu pride naproti, je popoln. Kolesarjenje, kot način gibanja oziroma rekreacije, je popolno. Spanje pod zvezdami oziroma v šotoru, kot oblika prenočevanja, je popolno. Kuhanje in uživanje hrane, ki ti ustreza, je popoln način prehranjevanja. Od vsega najpopolnejši pa so ljudje, ki ti omogočijo, vzeti si teh nekaj dni zase.

Letošnja kolesarska eskapada me je vodila v Dalmacijo. Kolo sem zajahal v Splitu, od koder sem se s katamaranom prepeljal na Korčulo. Zaradi (načrtno) pomanjkljivega načrtovanja sem namesto na zahodnem koncu otoka, pristal na vzhodnem. S tem ni bilo nič narobe, sem tisti dan pač prekolesaril nekaj več kilometrov, saj sem otok prevozil v krogu. Res pa je, da sem se zaradi izbire slabih makadamskih obalnih cest precej bolj namučil, kot bi se sicer.

Nadaljeval sem po neskončno dolgem polotoku Pelješcu. Tudi tukaj sem ob prvi priložnosti zapustil glavno cesto in se zapeljal ob južni obalni. A le do prometnega znaka, ki je prepovedoval vožnjo vsem vozilom, na katerem je povrhu pisalo »Cyclists beware!« Vrnitev daleč nazaj na glavno cesto ni prišla v poštev. Ko mi je neka ženica, ki sem jo tam srečal, zatrdila, da obstaja pešpot naprej ob obali, sem se odločil, da poskusim. Sicer sem moral (natovorjeno) kolo nekaj časa nesti po strmi kamniti poti, a je šlo. Nekaj kilometrov kasneje sem izčrpan in za nekaj litrov potu lažji, končno prišel do asfalta. Bil sem sicer šele na polovici poti čez Pelješac, a kolesarjenje po asfaltu je v primerjavi s kolesarjenjem po makadamu, mačji kašelj.

Naslednji je bil na vrsti otok Mljet. Kljub temu, da sem kolesaril le po glavni cesti iz enega konca na drugega in nazaj, nisem srečal skoraj nikogar. Spremljali so me le vonjave borovcev, zvok ptic ter piš vetra. Razen v dveh naseljih v narodnem parku, kjer je mrgolelo turistov. A od tam sem brž pobegnil.

Sledil je popolnoma drugačen dan, kolesarjenje po jadranski magistrali. Na srečo je bilo vseh 80 kilometrov prometne magistralne brez posebnosti, tako da mi je uspelo pravočasno ujeti trajekt za Hvar. Vožnja po vzhodnem delu Hvara, po prazni cesti, s katere ni bilo nobenih razgledov, je bila dolgočasna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro naslednji dan, ko sem se skozi neosvetljen tunel peljal na južno stran. Sicer sem tudi tam »zašel« na obalno makadamsko pot, a je bila okolica s strmimi skalami in sveže zelenimi vinogradi, med katerimi sem kolesaril, tako čudovita, da sem pot prevozil zlahka.

Zadnji otok, ki sem se ga lotil, je bil Brač. Dan sem začel že ob 5. uri zjutraj, saj sem želel ujeti katamaran, ki bi me naj od Jelse na Hvaru prepeljal do Bola na Braču. A gospodje Jadrolinije z zlatimi našitki na ramenih, so me gladko zavrnili, češ da katamaran (na katerem je bilo tisto jutro manj kot deset potnikov) ne sprejema koles, ker na njem ni prostora! Vsaj na pet katamaranov sem se v zadnjih letih dal kolo, ti pa so me odslovili kot nič. (Če sem že pri Jadroliniji: 40 minutna plovba iz Pelješca na Mljet in nazaj za avto in družino stane 70 EUR!) Na srečo obstajajo zasebniki in eden takšnih je na svojo barko (petkrat manjšo od katamarana) z veseljem sprejel moje kolo.

Bol na Braču je kot največja atrakcija tega dela Jadrana, primerno oblegan, zato se tam nisem zadrževal in sem nadaljeval na severno obalo otoka. A ta je bila razgibana v napačni smeri: gor in dol, tako, da sem se za zelo kratek del poti pošteno nagonil. (Če morda koga zanima, v vseh dneh skupaj sem nabral kakšnih 600 kilometrov.)

To je kratek povzetek kolesarjenja po Dalmaciji. Zaenkrat več o tem ne bom pisal, saj se nam preveč dogaja te dni, sploh pa Jadran poznamo bolj ali manj vsi.

Galerija sledi, za začetek le malce barv za tiste, ki letos še niste okusili morja.

Zadnje tedne čakamo na vreme, da bi se podali v kraje, ki so meni še posebej pri srcu, a nekako ne gre. V čakanju sončnih vikendov smo v stalni pripravljenosti, da odrinemo, a tudi tokrat vreme ni bilo primerno. Ko si pripravljen na gore, a je potem slaba napoved, lahko ostaneš doma ali pa poiščeš alternativo. Tako sem v četrtek popoldan moral najti idejo za izlet. Kar tako na hitro sem se odločil, da namesto v gore, odrinemo na izlet s kolesi. Česar podobnega nikoli še nismo naredili; odkolesarili skupaj izven meja domačega kraja. Nekako še ni bilo prave priložnosti oziroma so nas bolj privlačili daljni kraji ali takšni, kamor se s kolesi ne da. Skratka, ko sem poklical Sabrino in ji povedal, da bi šli za vikend kolesariti okrog Blatnega jezera, se je (kot sem pričakoval) začela na glas smejati. Seveda je bila za stvar, a kljub temu se ji je ideja, da se s kolesi odpravimo na Madžarsko, zdela strašno smešna. Predvsem to, da bi šli na Madžarsko. Nekako nama je ostala v spominu Madžarska iz tistih starih časov. Kasneje mi je povedala, da se je tudi potem, ko je odložila telefon, še nekaj časa smejala.

Dobri ljudje so nam posodili nosilce za kolesa, oprema za pobeg od doma pa je pri nas vedno pripravljena in smo odrinili. Še to: ker sem si to tako na hitro izmislil in nisem želel preveč komplicirati, sem doma rekel, da bomo spali v hoteli, pa sta se Sabrina in Maša takoj uprli, da želita kampirati. Super, to želim tudi jaz, saj je že samo spanje v šotoru dogodivščina, kaj šele vse drugo, kar sodi zraven.

Kolesarjenje nam je čudovito uspelo, v treh dneh smo nabrali več kot dovolj ležernih kilometrov vzdolž severne obale jezera. Začeli smo v petek popoldan kraju Balatongyörök, zaključili pa danes v 85 kilometrov oddaljenem kraju Balatonfűzfő. Avto smo iz vsak dan iz kraja v kraj prestavljali tako, da sem se jaz, potem ko smo skupaj ležerno prikolesarili do avtokampa, v katerem smo nameravali prenočiti, z malce resnejšim kolesarskim tempom vrnil po avto, nanj naložil kolo in se vrnil v avtokamp.

Odšli smo brez Sare, ki si je, pred prvim srednješolskim dnevom, doma privoščila zabavo s prijateljicami. A vse skupaj se nam je tako fino izšlo, da vsi že komaj čakamo, da vse skupaj ponovimo!

Za kolesarje je odlično poskrbljeno. Tako s cestami,

kot z dobro založenimi postajališči.

Riviera Balatona nas je presenetila veliko bolj, kot bi si drznili predstavljati, saj je naravnost čudovita.

Slika pove več kot tisoč besed. Tako pravijo. Zato besede, ki sem jih zadnjič zapisal o kolesarjenju po severni Dalmaciji in Kvarnerju, podkrepljujem s fotografijami.

Žitno polje začinjeno s cvetočim makom nekje pred Biogradom.

Priprava večerje v “baznem taboru” na Ugljanu.

Poslušanje čudovitih zvokov orgel, ki igrajo na valovanje morja, med čakanjem trajekta v Zadru.

Najlepše naravne znamenitosti, kar sem jih videl na poti, so v narodnem parku Telašćica.

Dugi otok je najbolj divji in najmanj poseljen.

Brezkončne ceste na neskončno dolgem Pagu.

Tako se prevažajo kolesa na liniji Lun – Rab.

Od vseh otoških mest me je najbolj očaral Rab.

Najbolj urejene, privlačne in raznolike kolesarske poti so na Rabu.

Več v galeriji.

Letošnji oddih na jadranski obali smo preživeli tako, da sem prvi del dopusta kolesaril sam po otokih, drugi del pa smo preživeli skupaj v čudovitem avtokampu pod borovci. O družinskem oddihu na morju ni veliko za povedati; kopanje v morju, poležavanje pod borovci s knjigo v roki, večerno sprehajanje, uživanje v sladoledih, skratka oddih. Oddih od vsega, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Precej več je za povedati o petdnevni kolesarski eskapadi.

Za cilj kolesarjenja sem izbral otoke severne Dalmacije in Kvarnerja: Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj. Stopil sem tudi na Krk, a le toliko, da sem menjal trajekt. Kolesariti sem začel v kraju Gračac, ker me je tam odložil nočni vlak Zagreb – Split, od koder je bilo dobrih 70 kilometrov do morja. Nato sem se s trajektom zapeljal na Pašman in prvi dan zaključil na severnem delu otoka Ugljan. Od tam je bilo treba s trajektom v Zadar in z ladjico na Dugi otok. Obiskal sem narodni park Telaščica in odkolesaril do skrajne severne točke Dugega otoka. Naslednje jutro sem se ponovno vrnil v Zadar in zavrtel pedala proti Pagu. Tudi tukaj sem zaključil dan na severnem delu otoka, v Lunu. Naslednji dan sem predvidel le kratko kolesarjenje in počitek na Rabu, kjer ni veliko cest, ki bi jih bilo vredno prekolesariti. Kako sem se motil! V turističnem uradu so mi v roke porinili brezplačni kolesarski zemljevid Paga, na katerem je zapisano, da ima otok 150 kilometrov kolesarskih poti! Ni mi preostalo drugega, kot, da sem se lotil dela. Zvečer sem Hrvatom pomagal navijati proti Mehičanom, a ni pomagalo. Peti dan sem moral biti že ob 5:45 na trajektu za Krk, da sem lahko pravočasno ujel trajekt za Cres. Na Cresu se je začelo garanje; veter v prsi in klanec za klancem. Že ko sem iz Paga in Raba opazoval gorata in neskončno dolga otoka Cres in Lošinj, sta se mi zdela velik kolesarski zalogaj. Izkazalo se je, da upravičeno. Ta dan sem za pot potreboval 11 ur in s petdnevnim kolesarjenjem ter po 500 pregonjenih kilometrih zaključil na Lošinju, kjer sem se dobil z mojimi dekleti.

Potovanje med otoki s kolesom je sila preprosto. Prevozi s trajekti in ladjicami med otoki ter med otoki in celino so v juniju tako pogosti, da se je mogoče z dobrim načrtom brez težav prevažati sem in tja. Res pa je, da so ure odhodov v večini primerov zgodnje, zaradi česar je bilo treba vstajati ob peti uri zjutraj. S čemer pravzaprav ni nič narobe, saj je kolesarjenje v svežem jutru neprimerno bolj zabavno kot v vročini in sopari popoldneva.

Kar se tiče hrane in spanja (dve najpomembnejši zadevi takoj za kolesarjenjem), sem imel vse s seboj. Šotor, spalko, kuhalnik, hrano in drugo, kar sodi zraven. Kar veliko glede na razpoložljiv prostor na kolesu in dodatno moč, ki je potrebna za premikanje tako otovorjenega kolesa. A spanje v šotoru in kuhanje večerje sta zame nepogrešljiv del tovrstnega potovanja. Če bi moral spati v hotelih in jesti v restavracijah, bi to potovanje izgubilo svoj čar.

Pritiskanje na pedala se mi ni zdelo zahtevno. Ceste so v odličnem stanju. Resda so speljane tudi čez hribe, a razen na Cresu, klanci niso prezahtevni. Treba se le je pravočasno oskrbeti z vodo in hrano, saj so nekateri otoki redko poseljeni. Edino, kar je bilo med kolesarjenjem težko prenašati, je vročina. Večino časa na kolesu pihlja veter, ki prijetno hladi, a na kakšnem klancu, ko se hitrost zniža ali kje v zavetrju, ko pritisne poletno sonce, zna biti strašno vroče. A na srečo sem občutek, da sem se znašel v vroči peči, doživel le dva-trikrat. To, da se mi kolesarjenje ni zdelo zahtevno, ne pomeni, da v petih dneh nisem bil utrujen. Seveda sem bil po več kot osmih urah kolesarjenja dan za dnem vsak dan utrujen. (Utrujen, ne naveličan!) A to je del vsakega resnega kolesarjenja. Sploh pa je to še najnižja cena, ki jo je za takšno doživetje treba plačati. Kot velja za vsako potovanje, tudi kolesarjenje brez pravšnje mere izzivov ne bi bilo pustolovščina.

Še okvirna pot, ki sem jo prekolesaril. Podrobneje na Google maps.