Popotniški dnevnik družine Bračko

V tej seriji objav pišem o različnih lastnostih, ki se jih popotnik v svoji karieri lahko navzame in tako postanejo del njega. Pri tem je najlepše, da te lastnosti niso razlogi, zaradi katerih potujemo, temveč so stranski produkt (ali posledica, če to zveni lepše) dobrih potovanj. Podobno, kot pri sreči, ki ni nekaj, kar bi človek lahko zasledoval kot cilj, temveč je stranski produkt dobrega načina življenja. (Če je verjeti viru, tole misel pripisujejo Eleanor Roosevelt) Z dobrim načinom življenja je seveda mišljena poštenost, pravičnost, zmernost, dobrodušnost in podobne lastnosti, ne dobra služba, avto in hiša!

Kaj je pravzaprav dobro potovanje? Je to potovanje, na katerem smo si privoščil najbolj luksuzni hotel ali potovanje, na katerem smo se trudili pustiti čim manjši ogljični odtis ali potovanje, na katerega imamo najlepše spomine? Zagotovo na to gledamo različno. A objektivno dobro potovanje je tisto, na katerem pustimo pravo sled na pravem mestu. Da denar, ki ga na potovanju namenimo za prenočevanje, hrano, transport in tako naprej, pride v roke ljudi, ki ga potrebujejo. Lastniki velikih hotelskih verig in restavracij zagotovo ne sodijo mednje. Dobro potujemo takrat, kadar smo na potovanju do sopotnikov, domačinov, gostiteljev in drugih, prijazni, ustrežljivi, razumevajoči in tako naprej. Kolikokrat smo na potovanju slišali od domačinov, kako so gosti iz te ali one države hrupni, neprijazni, zahtevni, nekulturni in podobno. Gostitelji vedo, iz katere države prihajamo in takšen, kot je vtis, ki ga nanje naredimo, takšen bo njihov stereotip za nadaljne goste iz te države. Tudi zato se velja potruditi in pustiti dober vtis, da bodo naslednji gosti, ki pridejo iz Slovenije, tam deležni boljše storitve.

A popotniki smo na zahtevnih potovanjih pogosto utrujeni, neprespani in naveličani, skratka smo v stanju, v katerem je težje biti prijazen in razumevajoč, še sploh v deželah, kjer se navade precej razlikujejo od navad, ki smo jih vajeni. Prav v teh trenutkih je ključno, da vztrajamo in se potrudimo narediti dober vtis. Verjamem, da se to marsikomu zdi nenavadno, da bi se moral kot gost zadrževati, biti vljuden in ustrežljiv, to je vendar naloga gostitelja. Gost je vendar kralj! A s tem se ne morem strinjati. Odsotnosti vljudnosti in ustrežljivosti se ne da poplačati oz. kompenzirati z denarjem. Časi, ko se je lahko gost, kot plačnik storitve, do receptorja, gostinca ali kogarkoli obnašal nevljudno, prezirljivo, gospodovalno ali kakorkoli drugače nespoštljivo, minevajo. Minili žal še niso, saj tudi pri nas, v Sloveniji, kjer se imamo za razvite, vidimo, da se imajo prenekateri gostje za kralje. Le tako, da nas bo vedno več takšnih, ki bomo vztrajno izkazovali spoštljivost do tistih, ki nam strežejo, bodo šle stvari na bolje.

Kot sem že omenil, je na potovanjih treba za to, da sled, ki jo puščamo za seboj, obrodi dobre sadove, v to vložiti več truda. Nekaterim je to že dano in se jim za to ni treba niti truditi, četudi so na potovanjih izpostavljeni težavnim okoliščinam. Drugi se pač moramo za to, da naredimo dober vtis, bolj potruditi. Seveda ne tako, da smo zaigrano prijazni, spoštljivi, vljudni ipd. samo zaradi tega, da bi naredili dober vtis. Tudi tukaj namreč velja, da je vtis, ki ga naredimo, stranski produkt ali posledica, naših dejanj.

Vedno pišem o vtisih, ki jih potovanja pustijo na nas. Tokrat prvič o tem, kakšen vtis pustimo mi, kot popotniki. Ta zna biti precej večji in trajnejši, kot si predstavljamo in pogosto o tem niti ne razmišljamo. V resnici pa smo prav popotniki oziroma celotna turistična panoga tisti, ki smo marsikje zaslužni in krivi za spremembe, a se tega niti ne zavedamo. Vtis, ki ga pustimo, tudi na popolne neznance, s katerim se najverjetneje ne bomo nikoli v življenju več srečali, vsekakor šteje.

Sposobnost prilagajanja je še ena od lastnosti, brez katerih si popotništva ni mogoče predstavljati. Dlje iz lastne cone udobja se odpravimo, bolj se moramo prilagoditi, če želimo ohraniti razsodnost, mirno kri, celo glavo in še kaj. Prilagajanje na razmere v deželi, ki jo obiščemo, sicer ni nujno, oziroma vsakomur se nanje ne uspe prilagoditi, a za te so potovanja lahko prej nočna mora, kot šola za življenje. Nekatere dežele so za popotnike seveda bolj polne situacij, ki zahtevajo prilagajanje, kot druge dežele. Več, kot je situacij, ki zahtevajo prilagajanje in težje, kot jih je sprejeti, zahtevnejše je potovanje. A ravno to so razlogi, zaradi katerih v te dežele potujemo. Da se z zahtevnimi situacijami spoprimemo in iz njih pridemo boljši, kot smo bili prej. Res pa je, da vsakdo ne potuje zato, da bi se soočil z zahtevnimi situacijami ali zato, da bi se na potovanjih spremenil ali naučil nečesa novega ali izboljšal. Tukaj se najbolj izrazito ločijo potovanja od dopustovanj. Ko gremo na dopust, si ne želimo soočanja z zahtevnimi situacijami in ne iščemo izzivov. Tudi mi, ki radi potujemo, si kdaj privoščimo dopust, na katerem si ne želimo ničesar drugega, kot oddiha. Ko pa se odpravimo na potovanje, pa so naša pričakovanja in namen, zaradi katerega se nekam odpravimo, precej drugačna. Naš namen je lahko tudi, da se učimo prilagajanja.

Bolj, kot so situacije, ki nas vržejo iz tira, zahtevne in pogoste, več prilagajanja je potrebnega, da jih, oziroma sami sebe, obvladamo. Seveda to velja povsod, ne le na potovanjih. A potovanja v eksotične dežele so izvrsten poligon, kjer se lahko za kratek čas izpostavimo okolju in razmeram, ki jih niti približno nismo vajeni. Zato so potovanja priložnost za urjenje na področjih, na katerih se želimo izboljšati. Bodisi je to potrpežljivost, sprejemanje drugačnosti, empatija, komunikacijske veščine, odzivnost, odgovornost, iznajdljivost, sposobnost prilagajanja ali katerokoli področje, za katero pri sebi vemo, da bi se lahko v njem izboljšali. Tudi če tega zase ne vemo ali mislimo, da smo že tako ali tako dovolj potrpežljivi, iznajdljivi ali prilagodljivi, bo naša predstava o samih sebi na potovanju postavljena na preizkušnjo. Na primer, bolj ali manj vsak voznik pri nas zase meni, da je potrpežljiv, iznajdljiv in prilagodljiv v cestnem prometu. Kar v urejenih razmerah na slovenskih cestah ni težko. Sicer se s tem, da so razmere na slovenskih cestah urejene, najbrž marsikdo ne strinja. Kar je vsekakor v redu, saj so vedno možnosti za izboljšanje. Ampak, ko se znajdeš za volanom avtomobila ali krmilom motorja v prometnem kaosu Nairobija, Sao Paola, Delhija, Teherana, Manile oziroma skorajda kjerkoli v tretjem svetu, se naša predstava o tem, kaj je urejen promet in kako se v njem znajdemo, hitro razblini. Če se ne prilagodimo tamkajšnjim razmeram, smo dobesedno življenjsko ogroženi. Ko pa tamkajšnja prometna pravila sprejmemo in se jim prilagodimo, lahko uspešno krmarimo v še tako zahtevnih razmerah. Tudi razmere, ki se od daleč zdijo neobvladljive, da npr. v okviru enega samega potovanja voziš nekaj dni po desni, nato nekaj dni po levi, kot sem doživel na potovanju čez Afriko, postanejo rutina. Skratka potem, ko se enkrat naučiš prilagajanja na tako ekstremno zahtevne vozne razmere, je sprejemanje oziroma prilagajanje na razmere na slovenskih cestah nedvomno lažje.

Primerov, ko se je v težavnih in neobičajnih situacijah na potovanjih po daljnih deželah mogoče uriti za vsakdanje življenje doma je več, kot si lahko mislimo. Sposobnost prilagajanja je veščina, ki je zanimiva zato, ker jo potrebujemo pred, med in po potovanju. Pred, da se prilagodimo najustreznejšemu terminu, željam drugih ali zahtevam agencije ter destinacije. Med, da se prilagodimo sopotnikom in razmeram na potovanju. Po, da zaradi novih izkušenj, ki smo jih bili deležni na potovanju, prilagodimo in izboljšamo življenje. Sebi in drugim.

Če se ne motim, je Darwin rekel, da naprej ne pridejo niti najmočnejši, niti najpametnejši, ampak najbolj prilagodljivi. A prilagodimo se šele potem, ko smo se pripravljeni spremeniti. Zato so prav potovanja, kjer smo zaradi obilice novih doživetij, bolj podvrženi spremembam, boljši poligon, kot domača rutina.

S potovanj lahko popotnik, ki potuje z odprtimi očmi, predvsem pa odprte glave, marsikaj prinese. Na primer, nove veščine, znanja in poglede, s katerimi potem, ko se vrne domov, bogati sebe in svojo okolico oziroma tisto, na kar lahko vpliva. Bolj, kot so doživetja, ki jim je popotnik na potovanju izpostavljen, nenavadna, intenzivna in močna, trajnejši je njihov vpliv. Ena od lastnosti, ki so se nam menda najbolj izoblikovala na mnogih potovanjih, je trdoživost. Odpornost. Vzdržljivost. Resilience mu pravijo v angleščini. Sedenje na neskončno dolgih avtobusnih vožnjah v neudobnih avtobusih, tudi po 30 in več ur. Komuniciranje z domačini, s katerimi nimaš niti ene same skupne besede, a se moraš dogovoriti za ustrezno sobo, prevoz, obrok ali kaj tretjega. Sprejemanje higienskih razmer na tako slabem nivoju, da ga ne gre opisati. Soočanje s srce parajočo revščino in trpljenjem otrok, bolnikov in drugih revežev, katerih položaj je brezizhoden. Biti priča nasilju, zatiranju, zlorabljanju, pohabljanju in drugim gnusnim dejanjem, s katerimi se v razvitem svetu ne srečamo. Od vseh lastnosti, ki jih popotnik potrebuje, je trdoživost tista, ki je potrebna, da se potem, ko se soočiš s težavno situacijo, postaviš nazaj na noge in greš naprej. Vedno znova. Spomnim se kar nekaj situacij, ko sta Sara in Maša osupnili nad nekim prizorom, ki je bil izven njunega obsega dojemanja sveta. Potem, ko smo se pomenili, smo šli naprej, novim spoznanjem naproti. Ne znam si predstavljati, kako bi na to reagiral otrok sedanje generacije, ki si takorekoč od rojstva na Youtubu ogleduje najbolj nemogoče stvari iz vseh koncev sveta. Bi se ga pogled od blizu na gorečo grmado ob reki Ganges v Varanasiju sploh dotaknil, kot se je dotaknil nas? Ne vem. Vem pa, da nas je to, kar smo doživeli na potovanjih utrdilo in naredilo odpornejše. Najraje bi zapisal kar resilient, saj mi je ta beseda bolj pomenljiva, kot trdoživost. Upam, da to ne zveni narobe, a perspektiva nekega popotnika, ki je drzno prepotoval več eksotičnih dežel, pri čemer se je nedvomno soočil s situacijami, s katerimi se ne-popotnik ni nikoli srečal, je drugačna. Sploh, kadar gre za potovanja, ki so težavna in zahtevna ter od popotnika zahtevajo več prilagajanja, več iznajdljivosti, več potrpljenja, več sprejemanja drugačnosti, skratka več zmogljivosti, kot v domačem in znanem okolju. To skoraj neizbežno privede do trdoživosti. A daleč od tega, da bi to veljalo le za popotnike. Še bolj velja za alpiniste in druge, ki so se za doseganje ciljev pripravljeni odpraviti precej ven iz cone udobja.

Pišem torej o odpornosti, ki ni neposredno povezana z imunskim sistemom (čeprav morda je), tamveč o splošni odpornosti na tegobe. O trdoživosti. Žal mi noben ustreznejši pojem ne pade na pamet. Sicer skušam paziti na izrazoslovje, saj je danes z zapisano in govorjeno besedo tako, da se prepogosto zlorablja in negativno poveličuje. Na primer besede, ki bi naj opisovale veliko stopnjo začudenja, ki ga človek doživi ob strašljivih ali težko gledljivih prizorih, izgubljajo težo. Uporaba superlativov se je v zadnjih letih bojda izjemno povečala. Tovrstno zlorabo besed je dobro opisal en komik, ko je rekel: “Danes nekomu, ki je uspel izgubiti nekaj kilogramov, pravijo heroj. Kaj je potem gasilec, ki nekoga reši iz goreče hiše?”

Kar se trdoživosti tiče, je seveda daleč od tega, da bi bile zanjo potrebne izkušnje s težavnih potovanj. Trdoživost je posledica količine in stopnje težavnosti razmer, s katerimi se je posameznik v življenju soočal in jih premagoval, ki so ga utrdile. Nekateri se trdoživosti naučijo že doma, drugi v športu, tretji v službi in tako naprej. Pri čemer je vloga nas staršev še kako zahtevna, saj bi želeli svoje otroke narediti trdožive in odporne na čim več težavnih situacij, s katerimi se bodo soočili kasneje v življenju, hkrati pa jih radi razvajamo in ščitimo pred vsem slabim, kar bi se jim utegnilo pripetiti. To, da najstnik sam oziroma brez staršev za dlje časa odpotuje nekam daleč, proč od varnega zavetja doma, je najbrž korak k doživetjem in izkušnjam, ki ga naredijo bolj trdoživega, kot če potuje s starši. Če je število prodanih Interrail vozovnic kakršenkoli pokazatelj trendov na tem področju, so bila osemdeseta leta, ko so mladi potovali največ. Prodaja teh vozovnice je tako padla, da so jih pred nekaj leti začeli dajati zastonj! Karkoli to pomeni za potrebo današnje generacije najstnikov po tem, da bi potovali sami.

Pravzaprav sem hotel povedati to, da smo v zadnjih dveh letih postali odpornejši. Odpornejši na odpovedi potovanj. Toliko potovanj, kot nam je odpadlo samo predlani, nam jih ni odpadlo v celotni popotniški karieri. Sicer ne morem zapisati, da nam za ta propadla potovanja in načrte ni žal, smo pa to lažje prenesli, kot pred leti. Niti ne morem zapisati, da nam je vseeno za realizacijo potovanj, ki jih načrtujemo. Daleč od tega. Zelo nam je mar in zelo si želimo, da nam uspe. A če nam ne bo, upam, da bomo znali na to gledati, kot na dobro priložnost za krepitev trdoživosti.

Na tem mestu bi danes lahko kar kopiral prvo lansko objavo na to temo. Situacija je namreč bolj ali manj enaka, kar se tiče gotovosti napovedovanja prihodnosti, kot je bila pred enim letom. Ukrepi se sproščajo in zaostrujejo; nekateri se nam zdijo učinkoviti, drugi malce nerealni, tretji bedasti, za četrte nam ni mar in tako v nedogled. Nekateri ukrepi nam celo “kratijo državljanske pravice in svoboščine”, če ste sorte, ki v ukrepih vidite opresijo, namesto luči na koncu kovidnega predora. Drugače je tudi to, da si več ne rabimo beliti glave, s katerim cepivom se bomo cepili. Lahko pa se testiramo. Sami, v avtu, kontejnerju ali na šoli, na hitro ali počasi. Prostovoljno, samovoljno ali morda celo pod prisilo. V primerjavi z lanskim letom, ko smo bili omejeni bolj na trdo, z zapiranjem lokalov, meja in tako naprej, je letos drugače. Lahko gremo praktično kamorkoli, v vsako občino, državo, na zabavo v lokal, k frizerju ali avtomehaniku. Skorajda kamorkoli. A le, če smo za to sami sprejeli določene ukrepe. Se testirali, cepili, maskirali, opremili s QR kodo in “nepooblaščeni osebi dovolili, da nas preveri”. Morebiti je bilo nekaterim celo ljubše lansko in predlansko obdobje, ko smo bili cepljeni in necepljeni ter testirani in ne-testirani “enakopravno” vsi zaprti v lastne domove. Razlika med začetno in trenutno situacijo obvladovanja pandemije kovida je torej v tem, kdo sprejema ukrepe. Podobno, kot pri odraščanju; ko smo otroci, ukrepe za našo varnost sprejemajo naši starši, ko odrastemo, moramo začeti ukrepe za lastno varnost sprejemati sami. Tako je v prvem letu, ko se s kovidom še nismo znali soočiti, oblast sprejemala ukrepe, da bi nas zaščitila, sedaj, v drugem letu epidemije, ko situacijo vendarle bolje obvladujemo, pa je odgovornost za sprejemanje ukrepov na nas.

Tako lahko danes, navkljub resni situaciji, nekdo, ki je sprejel potrebne ukrepe, živi skorajda povsem enako, kot je živel pred marcem 2020. Gre lahko praktično kamorkoli in počne karkoli. Na drugem koncu spektra pa so ljudje, ki za ukrepe, ki sem jim vsiljujejo, kot tudi za ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli sami, niti slišati nočejo. Tudi tega ne, da si s sprejemanjem nekaterih ukrepov, četudi se nam ne zdijo povsem smiselni, naredimo življenje srečnejše. Ne le svoje, tudi življenja drugih in skupnosti kot celote. Lahko svoje življenje uporabimo za kaj boljšega kot to, da osrečujemo sebe in druge?

A kaj, ko principi, pomembnost imeti prav, absolutni dvom v oblast in druga trdna osebna prepričanja ne hodijo z roko v roki s srečo.

Glede na to, da sem že tako globoko zašel s pisanja o potovanjih, bom k tej temi pristavil še eno vprašanje, ki me bega. Gre za dojemanje svobode, pojma, za katerega se kaže, da se nam dandanašnji ne sanja, kaj pomeni. Kdo je svoboden? Tisti, ki upošteva sprejete ukrepe za obvladovanje pandemije in je zavoljo tega svoboden, da gre kamorkoli želi? Ali tisti, ki se ukrepom po principu svobodnega sprejemanja lastnih odločitev zoperstavlja, a je njegova svoboda gibanja zaradi tega omejena? Subjektivno gledano je lahko v tej zgodbi svoboden vsak, a vsak po svoje. Zgodi se, da pozabimo, da živimo v skupnosti. Sobivanje pomeni, da se odločitve, ki jih sprejemamo, za katere se nam morda zdi, da se tičejo le nas, odražajo tudi na druge. Najbrž pogosteje, kot si mislimo.

Če smo zašli v hiper individualizem, obdobje izjemno povečane skrbi za lastno dobrobit, ne ozirajoč se na posledice, ki jih imajo naša dejanja na družbo, v kateri živimo, le kaj temu sledi?

Za nami je še en silvestrski večer, ki smo ga praznovali doma. Sicer ne vsi skupaj in ne v domači hiši, a v domači Sloveniji. Bilo je prav lepo in zabavno. A če bi zapisal, da ne pogrešam novoletnih potovanj po eksotičnih deželah, bi se zlagal. Novoletna potovanja imajo prav poseben čar, sploh, kadar se odpraviš nekam v tople kraje in v novo leto stopiš v kratkih hlačah. To smo si prvič privoščili v Argentini, na dolgem potovanju po jugu ameriške celine. Bilo je v Salti, na severozahodu Argentine.

Že naslednje leto smo silvestrovali v deželi, ki nas je na enoletnem potovanju najbolj namučila, v Indiji. Nekje na skrajnem jugu, v Kerali, kjer smo imeli precej nenavadno družbo.

Nato smo eno leto za pokušino silvestrovali doma, že naslednje leto pa ponovno v Aziji. Tokrat v Kambodži. Menda na eni najbolj zloglasnih ulic na svetu, kar se tiče nočnega življenja, na ulici Pub street v kraju Siem Reap.

Ker je Indija pač daleč najbolj posebna destinacija za naš okus, smo se že naslednje leto ponovno podali na potovanje v Indijo. Upali smo, da bomo tokrat uspeli doumeti katero od misterij te dežele, ki se nam je tako močno zasidrala v spomin in življenje. Tokrat smo se podali v Karnatako in za Silvestrski večer izbrali Medeno plažo, ki je bila prav po indijsko popolnoma neprimerna za nas. A nič zato, lokalna družba je bila izvrstna.

Še meni se zdi neverjetno, a leta 2016 smo se v Indijo odpravili že četrtič. Tokrat na jugovzhod, v deželo Tamil Nadu. Tam smo za Silvestrovo doživeli izjemno zabavo na plaži. A bolj kot tista zabava so nam v spominu ostali trenutki, ko so se domačini z nami želeli fotografirati. V tistem koncu Indije je bilo tega precej več, kot sicer.

Zadnja novoletna zabava, ki smo se je udeležili nekje daleč, je bila v Myanmarju. Ni bila ravno bučna novoletna zabava, saj smo bili na nekem odročnem jezeru, a smo se ravno prav asimilirali, kot se za zadržane Burmance spodobi.

Kaj bo prineslo letošnje leto, še ne vemo. Tega, kje bomo silvestrovali, tudi ne. Držimo pesti, da bomo znali tudi na to leto, kakršnokoli že bo, gledati pozitivno in bomo 365-dnevno partijo odigrali po najboljših močeh.

Še eno prečudovito, pestro in navdihujoče popotniško leto je za nami. Zelo smo zadovoljni, da nam je, kljub slabim prognozam na začetku leta, uspelo pod streho spraviti toliko izletov in potovanj. A že drugo leto zapored smo naša potovanja omejili na bližnje dežele, oziroma Evropo. Kako preprosto bi bilo za to kriviti pandemijo, a je resnica drugje, kar niti ni pomembno. Kar šteje (v našem svetu) je to, da vztrajamo in se trudimo potovati še naprej, navkljub vsem mogočim razlogom, zaradi katerih bi lahko že odvrgli puško v koruzo, oziroma čakali na boljše čase, da se lepše izrazim. Še danes se podpišem pod to, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača, kar sem zapisal že večkrat. A glas, ki v nas prebuja strahove, je mogočnejši od šepeta, ki nam skuša dopovedati, da si svojo usodo pišemo sami in nihče drug. Vse drugo so izgovori; eni bolj, drugi manj racionalni.

Sezono potovanj v letošnjem letu smo odprli šele konec aprila, ko smo poleteli na Majorko. Izjemno olajšanje je bilo po tako dolgi zimi poleteti na otok in potovati.

Junija sva se s Sabrino ponovno odpravila v Grčijo. Tokrat z motorjem. Tako, kot nas je pred nekaj leti privlačila Italija, da smo se vedno znova vračali, nas sedaj privlači Grčija. Letos smo četrto leto zapored potovali po Grčiji. Tudi tokrat naju je očarala in se že veseliva dne, ko jo bomo obiskali naslednjič.

Kar se tiče družinskih potovanj, je bilo to vse v letošnjem letu. Le na dveh potovanjih smo bili in na bore malo izletih. Na (svojo) srečo sem popotniško sezono rešil s kolesom. Popotniško kolesarjenje sem tokrat vzel še resneje, kot minula leta in prepotoval kar nekaj kotičkov Slovenije, ter zašel tudi v tri sosednje države.

Ne glede na razmere smo tudi letos uspeli nekaj prepotovati. Resda ne daleč, tja kamor tako radi potujemo, a smo zato bili bolj aktivni v bližnjih kotičkih sveta. Te kotičke smo že zdavnaj sprejeli kot najljubše, zato to, da že dve leti in pol nismo zapustili evropskih tal, niti ne zbuja resnih skomin. A vendarle srčno upamo, da nam v prihodnjem letu uspe v čim širši zasedbi zapustiti domačo celino in se podati nekam čim dlje za čim daljše obdobje.

Želimo vam, da v leto 2022 vstopite drznejši, še bolj zvedavi in še bolj navdihnjeni za potovanja!

Nekako ne pridem do tega, da bi zaključil s pisanjem o potovanjih v odročne kraje. Neverjetno! V tem trenutku, ko sem napisal prejšnji stavek, se mi je (samodejno) zamenjala fotografija na namizju računalnika. To ni naključje. Prikazala se je fotografija, ko sem bil resnično daleč od razvitega sveta, daleč od civilizacije. Tukaj, v zahodni Tanzaniji.

Na sploh je bilo v Afriki situacij, ko sem bil resnično daleč, izjemno veliko, več kot na kateremkoli od naših potovanj.

Če grem po vrsti, je bila naša prva res odročna destinacija, ki smo jo obiskali, Calakmul. Na skrajnem jugu Jukatana v Mehiki, ob meji z Gvatemalo, je arheološko najdišče Majev, ki smo ga želeli videti. Najeti smo morali avto, da nas je odpeljal tja, saj ni bilo javnega prevoza ali organiziranih ogledov.

Sledilo je potovanje v Vietnam, kjer smo se najprej soočili s kaotičnim Hanojem, iz katerega smo hitro ušli na sever. A ker smo se zbali, da bo Sapa, kraj, ki je popotnikom že dokaj poznan, bil preveč oblegan, smo jo mahnili na severovzhod, v odročni Bac Ha.

Sledila je Argentina, ki nas je takrat najbolj navdušila ravno s prostranstvi, kjer ima človek občutek, da se je znašel na neobljudenem planetu.

Tudi v eni najbolj poseljenih držav, Indoneziji, smo našli kotiček zase, do koder smo potovali kar nekaj dni z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi.

Na trekingu v Sikkimu, na severovzhodu Indije. Pet dni hoda do prve vasi, kjer je bilo mogoče dobiti prevoz.

Odročnost ni nujno povezana s prostranstvi ali civilizacijo. V Indiji smo lahko bili obkroženi z nepopisno gnečo ljudi, a v tako odročnih krajih, da smo se zelo namučili, da smo do tja pripotovali.

Kar se tiče odročnosti, smo si največ upali v Avstraliji. Tam smo se prepotovali velik del zahodne celine dokaj izolirani od civilizacije. Po Avstraliji smo potovali več kot en mesec, a smo tam obiskali le eno mesto, Perth. Preostali čas smo potovali bolj ali manj po raznoraznih puščavah.

Odročnosti smo se naužili tudi na tibetanski planoti. A da smo pripotovali do tja, smo pretrpeli neskončno število celodnevnih potovanj z lokalnimi avtobusi. Kot tale, čez 4718 metrov visok prelaz po svež zapadlem snegu z avtobusom brez gretja in letnimi pnevmatikami.

A je bilo vredo, saj smo tam srečali neverjetne ljudi, o katerih sem pisal.

Precej daleč od civilizacije smo zašli tudi v Peru, ki smo ga prav tako prepotovali na neskončnih vožnjah z avtobusi po takšnih cestah, da nam je ob tem ledenela kri. A trenutki, kot tale, so trud poplačali.

Kaže, da je odročnih krajev, ki smo jih obiskali, preveč, da bi jih uspel našteti v eni objavi.