Category: Spoznanja

Danes smo tretji dan v Indiji. Kot ponavadi, nas je Indija pričakala nepripravljene in nas v vsej svoji veličastnosti streznila, da si ne bi kje domišljali, da smo izkušeni popotniki, ki smo že marsikaj doživeli. V Indiji smo takorekoč začetniki. Zato pa smo tukaj že četrtič!

Tokrat smo pot začeli v Goi, ki se nam je prikupila prav toliko kot prvič. Je pač tako, da ima nek kraj, ki slovi kot popotniški raj, omejen rok trajanja. Prej ali slej ga preplavijo množice iskalcev raja, s čemer ga (jasno) spremenijo do nerazpoznavnosti. Za nekatere je to pozitivno, za druge pač ne. Ko nas je peti Indijec v Goi ogovoril v ruščini, smo vedeli, da sem ne sodimo.

Sedaj smo na vlaku in ga šibamo na jug v iskanju pristnejše Indije. Priznam, izbirčni smo, a všeč nam je tako.

Ne čakaj na maj je naslov slovenskega filma iz leta 1957. Že takrat so nekateri ljudje vedeli, da čakanje na boljše čase ne obrodi sadov. Resda so se časi od takrat precej spremenili, a odlašanje in čakanje na boljše čase je precej trdovratna lastnost. Zato je tudi 60 let zgodovine ne more spremeniti in tako kot je veljala nekoč, velja še danes. Sicer si to neradi priznamo, a odlašanje je v nas. V nekaterih bolj, v drugih manj. Podrobneje se v to, kar neradi slišimo in si priznamo, ne bom zapletal, ampak se bom raje vrnil na potovanja.

Ko smo najstniki, hodimo v šolo. Po srednji šoli študiramo. Najdemo si partnerja. Poiščemo si službo in začnemo delati. Dobimo otroka. Čas si do zadnje minute zapolnimo z obveznostmi in aktivnostmi. (Če bi pisal v angleščini, bi zapisal: We are losing the rat race!) Skratka, nimamo časa, smo prezaposleni in o tem, zakaj je tako, niti ne razmišljamo. Potovanja so zadnja stvar, ki nam pade na pamet. O potovanjih sicer sanjamo, a do realizacije ne pride. Redki so tisti, ki si za potovanja vzamejo čas. V glavnem so potovanja ena tistih reči, ki jih odlašamo in dajemo na čakanje. Čakamo na boljše čase, ko bomo lahko potovali.

A kdo čisto zares misli, da bo v resnici potoval, ko bo starejši? Da bo na primer dvajset in več ur trajajočo naporno pot do daljne eksotične dežele lažje prenašal v zrelih letih? Seveda se da, polni avtobusi upokojencev, ki se odpravljajo na izlete, so živ dokaz. A te srečujemo le po Evropi. Na potovanjih po Indiji, Boliviji, Vietnamu in podobnih eksotičnih destinacijah, pa mislim, da nismo videli niti enega samega popotnika v zrelih letih. Zagotovo obstajajo izjeme, a teh ni veliko. Zato še enkrat:

Potujte zdaj!

Saj vem, to sem omenil že velikokrat. A nekatere stvari pač moramo slišati večkrat, da se nas dotaknejo. Če vas mikajo eksotične dežele, je najboljši čas za potovanje sedaj. Razlogov za to je nešteto. Seveda je prav toliko razlogov proti potovanjem, a če razmišljamo o njih in čakamo na boljše čase, obstaja velika verjetnost, da rajskega otočka v Tihem oceanu, o katerem sanjamo že celo življenje, ne bomo nikoli obiskali. Predvsem od nas samih je odvisno ali bomo živeli življenje nedoživetih sanj ali doživetih spominov.

Kakšna so naša pričakovanja v zvezi s potovanji v letošnjem letu?

Temeljno pričakovanje je vsekakor izpolnitev načrtovanjih potovanj. Teh sicer za 2016 še nimamo veliko, si pa zanje vsekakor želimo, da se uresničijo. Jasno, da uresničitev pričakovanj ne pride sama po sebi, ampak bomo morali za to še precej garati. Prav je tako.

Predvsem si v tem letu želimo ostati popotniki. Z »dozorevanjem« namreč raste tudi želja po udobju, ki pa ni najbolj združljivo s popotništvom. Udobna potovanja so za turiste. Ali flashpackerje, kakor se po novem imenujejo »popotniki« srednjega razreda. A metamorfoze, da bi se spremenili v turiste, se ne bojim. Čeprav je res, da vedno obstaja možnost, da se nam bodo standardi, po katerih potujemo danes, spremenili. Zagotovo se bodo, saj so se nam že večkrat. A nemogoče je vnaprej vedeti, v katero smer. Marsikdo na neki stopnji popotništva doseže točko, ko se mu več ne ljubi prevažati z najcenejšimi in najmanj udobnimi prevoznimi sredstvi, spati v najcenejših in najbolj zanikrnih hotelih in jesti v dvomljivih uličnih restavracijah. Tudi mi smo jo dosegli. A smo jo vedno znova presegli in se vrnili na naš, budget nivo. S tem se na potovanjih redno soočamo in potujemo tako, da si privoščimo obe skrajnosti. Običajno smo na popotniškem nivoju, a tu in tam si privoščimo turistično razvajanje. Na primer, hotel s petimi zvezdicami (seveda kje v Indiji, kjer takšen hotel stane manj od najcenejšega hotela v Londonu). Bistveno je, da večino časa tudi v (na primer) Indiji, kjer bi si lahko privoščili dražje in boljše hotele, preživimo v budget hotelih. Podobno velja za izbiro prevoznih sredstev in restavracij. To je naš nivo in želeli bi ga ohraniti, saj se v tem skriva samo bistvo naših potovanj.

To nam lahko uspe le na en način, s skromnostjo. V mislih imam način, na katerega potujemo, torej, da se v deželi, ki jo obiščemo, vedemo kot skromni popotniki, ne kot razsipni turisti. Skromnost je namreč ključna odlika pristnega popotništva in poglavitna razlika v primerjavi s turizmom. To omenjam, ker je skromnost z leti vedno težje ohranjati. Popotnik v rosnih letih je (praviloma) skromen iz povsem preprostega razloga; nima dovolj denarja, da bi lahko bil razsipen. Zreli popotniki pa imamo (praviloma) pod palcem že dovolj, da si razsipnost lahko privoščimo.

Zato je moja novoletna želja to, da ostanemo popotniki kljub temu, da bi si lahko privoščili biti turisti.

Popotniki v El Calafate, Argentina, 2009

Potovati po domači in bližnjih deželah, kjer je tako, kot doma in nas ne udari kulturni šok, je za marsikaterega popotnika nepredstavljivo. Ko človek enkrat izkusi eksotiko Azije ali Južne Amerike, ga lahko kulturi šok tako zasvoji, da se mu zdijo lagodna potovanja po bližnjih krajih neprivlačna. Čisto zares. Sem izkusil na svoji koži. Verjamem, da je to nekomu, ki še ni doživel Bangkoka, Goe, Mehike, Katmanduja, Copacabane in podobnih eksotičnih destinacij, nepredstavljivo, ampak drži. Eksotika je droga, katere se je težko odvaditi. Prav neverjetno je, kako lahko nekoga, ki živi v urejenem in varnem okolju Slovenije, pritegnejo hrup, smrad, umazanija in nevarnosti, ki jih daljne eksotične dežele ponujajo v izobilju. Ampak, ko v neznosni gneči, vročini, hrupu in vonjavah Mumbaja, sedeš na plastični stol pred ulično stojnico na rdeče popljuvanem pločniku in zagrizeš v vročo samoso (ocvrto v lanskem olju), je to tako fantastičen občutek, da ga je nemogoče opisati. Nobeno domače kosilo v še tako urejeni hiši in prijetnem domačem vzdušju, se ne more s tem primerjati. Še danes se spomnim zapisa neke popotnice, ki sem ga prebral, ko smo se pripravljali na enoletno potovanje: »Potovati je bolje, kot delati, tudi ko se, kot popotnik sredi noči znajdeš na zapuščeni železniški postaji sredi ničesar v Indiji!« Če se s tem strinjate, ste najbrž popotnik. Ali pa je čas, da zagrizete v samoso v Mumbaju in to postanete.

Vsekakor je to, da je popotnik pripravljen zamenjati brezskrbno lagodje doma, za težaško potovanje po eksotični deželi, svojevrsten fenomen. Zaradi česar je pojasnjevanje vzrokov in upravičevanje popotništva tistim, ki tega sami še niso poskusili ali doživeli, Sizifovo delo.

Ne bi mogel reči, da je popotništvo način življenja. Saj večina popotnikov več dni v letu ždi doma in hodi v službo, kot pa potuje. Res je, da je za tiste najbolj trdožive popotnike ta čas, ko hodijo v službo in so doma, le oddih med dvema potovanjema. Tudi mi smo imeli takšno obdobje. Vsekakor pa bi rekel, da je popotništvo najboljši način za spoznavanje sveta, ljudi (tako tujcev, kot bližnjih) in samega sebe. Kar ne velja za vsakogar. Nekateri za lasten napredek in razvoj potrebujejo brezskrbno lagodje, rutino, stabilnost in varnost, ki jih zagotavlja domače okolje, drugi pa prav obratno, potrebujejo negotovost in izziv, ki ju je na potovanjih po eksotičnih deželah mogoče najti v izobilju.

Potovanja v eksotične dežele so droga. A, dokler jih sami ne poskusimo, tistih, ki so s potovanji zasvojeni, ne razumemo. Enako velja, če potovanja sami poskusimo, a nam niso všeč. Ko smo bili na enoletnem potovanju in je k nam na Šrilanko na obisk prišla moja mama in z nami ostala nekaj tednov, ji tudi ob odhodu domov ni bilo jasno, kaj mi v tistem svetu vidimo zanimivega, da tako radi potujemo. Zatorej tudi pri potovanjih velja, da tiste, ki se jim predajajo, razumemo šele takrat, ko samoso sami poskusimo in v njej resnično uživamo.