Category: Spoznanja

Zima se niti še ni začela, mi pa že razmišljamo o destinacijah, ki bi jih obiskali naslednje leto. Najbrž nismo edini, to najbrž počne vsak »resni« popotnik. Saj ni treba že toliko vnaprej načrtovati podrobnosti potovanja, je pa fino, če vsaj približno vemo, kam bi se želeli odpraviti na naslednje potovanje. A ker je popotniških želja oz. destinacij, ki bi jih želeli obiskati, preveč oz. se ne moremo odločiti, katero bi obiskali najprej, so nam v pomoč ideje, nasveti in mnenja drugih. Bodisi prijateljev, popotnikov, blogov, vodnikov in kaj vem koga še. Seveda je treba ta mnenja jemati v okvirju svojih zmožnosti, to nam je najbrž že vsem jasno. Na primer, jaz bi si želel preživeti vsaj en zimski mesec v Aziji v družbi mojih treh deklet. Vem tudi kje, v Myanmaru. Našlo bi se tudi dovolj dopusta in denarja za takšno potovanje. Imamo torej voljo, čas in denar. Kaj nas zadržuje? Prioritete, jasno! Dokler sva o tem, katere so naše (družinske) prioritete, odločala le starša, ni bilo nobenih težav. Odločila sva se, kam in kdaj bomo potovali in smo šli. Danes, ko imamo doma dve najstnici, odločanje o potovanjih niti približno ne poteka na ta način, saj imata Maša in Sara povsem drugačne prioritete od naju. Zato mi še tako močna želja, da bi potoval in namigi o tem, kako čudovita je Burma, ne pomagajo. Prišli smo celo tako daleč, da bomo zimo, ki je pred vrati, prezimili v Evropi. Da ne bomo odpotovali nekam na toplo (v resnici temu nekako ne verjamem). Ta huda reč se nam je v zadnjih desetih letih pripetila le enkrat. Le v zimi 2010/11 smo ostali doma. Menda zaradi tega, ker po enoletnem potovanju nismo natančno vedeli kaj in kako. Prezimovali smo v Mehiki, Vietnamu, Argentini, Indiji, Laosu in še marsikje. Seveda so potovanja trajala le kakšen mesec, ne celo zimo. A to je več kot dovolj, da zimski čas dojemamo popolnoma drugače.

S potovanji seveda ne nameravamo prenehati. Bomo pač potovali na drugačne načine in v drugih terminih. Tako, kot že počnemo zadnje leto. Vsaj v tem prehodnem obdobju, ko otrok ne moremo vzeti s seboj na daljše potovanje, prav tako pa jih ne moremo pustiti doma za več tednov. To, da je treba potovati, dokler so otroci še majhni, sem že omenil? Ja, saj vem, že tisočkrat…

Pravzaprav sem hotel danes napisati nekaj idej o tem, katere so zanimive destinacije v prihajajoči zimi in letu 2016. A sem zašel s smeri, ko sem se spomnil na kruto resnico, da je, ne glede na to, kako močno si nekaj želimo, treba znati zdržati v okvirjih svojih zmožnosti. A pozor, ne dovolimo, da se nam to dogaja prepogosto, predvsem kadar se omejujemo zaradi drugih, četudi so to naši otroci. A to je že druga tema, zato bom na tem mestu raje prenehal, da ne zaidem še v drugo.

Debata o tem ali je nekdo turist ali popotnik je za izkušene popotnike in za izkušene turiste najbrž nezanimiva. Ti tako že dobro vedo, v katero kategorijo sodijo in zakaj jim ta ustreza. Tisti, ki se s potovanji šele spoznavajo in takšni, ki bi se želeli iz turistov spremeniti v popotnike, pa se lahko s pomočjo nasvetov lažje usmerijo in odločijo za eno ali drugo pot.

Ko smo na potovanju po Kitajski zašli v zelo odročne kraje, sem zapisal: »Zašli smo v kraje kjer smo edini belci. Kitajci buljijo v nas, kažejo na nas s prsti, se nam smejijo, se z nami fotografirajo. Saj ne, da nam je neprijetno (no puncama je včasih), je pa nenavaden občutek biti ves čas tako opazen oz. opazovan. Zraven tega, v tem manj obiskanem delu Kitajske čutimo pomanjkanje nekaterih stvari, ki delajo potovanje lepše: okusno hrano, čisto sobo in kaj zanimivega za videti, kar bi upravičilo pot v te zakotne kraje.«

Nekje sem prebral: »Turist je amaterski popotnik, popotnik pa profesionalni turist!« Ali pa: »Turist vidi tisto, kar si je prišel ogledati, popotnik vidi to, kar mu pride naproti!« Še ena: »Turist ne ve, kje je bil, popotnik ne ve, kam gre!« Simpatično, kratko in jedrnato, a za tem se skriva precej več. Turizem je način potovanja, kjer nam je eksotičnost dežele postrežena à la carte na pladnju iz varne razdalje pred morebitnimi nevšečnostmi. Medtem, ko je popotništvo način potovanja z neposredno in pristno izkušnjo tuje dežele in njenih ljudi (najraje takšnih, ki se ne preživljajo z delom v turistični ali popotniški industriji).

Nekdo, ki mu potovanje znotraj zone udobja pomeni veliko, saj se izven te zone počuti slabo, naj bo raje turist, kot popotnik. Če ga bo preveč strah, če bo zanj preveč umazano, hrupno, divje in nevarno, se zna zgoditi, da bo zanj potovanje po še tako čudoviti deželi nočna mora. Zato je za marsikoga bolj priporočljivo, da potuje v okviru svojih zmožnosti in sposobnosti, kot pa v okviru svoji želja in gre tako čez samega sebe. Če pa že želi preizkusiti lastne meje in stopiti izven zone udobja, pa naj to stori po majhnih korakih. Npr. tako, da se na prvo potovanje v eksotično deželo poda v varnem zavetju turistične skupine in če na tem potovanju ugotovi, da bi se v tej deželi znašel tudi brez organizatorja ali vodnika ali da ga skupinsko organizirano potovanje omejuje, naj naslednjič poskusi kot popotnik.

Podobno je z letnim oddihom. Lahko ga preživimo v šotoru, prikolici, apartmaju ali hotelu v lepem kraju ob morju. Lahko pa ga preživimo tako, da potujemo iz kraja v kraj in se pri tem predajamo novim doživetjem. Seveda nič ni črno-belo. Potovati je mogoče kot turist, ki si občasno privošči neposredno in pristno izkušnjo ali kot popotnik, ki si občasno privošči à la carte. Zato je to ali nase gledamo kot na turista ali kot na popotnika, le označba in kot takšna popolnoma nepomembna. Razlikovanje med turisti in popotniki naj služi le kot osnova, ki nam pomaga pri odločanju, kateri način potovanja izbrati. Izbira pravšnjega načina potovanja je namreč osnova zadovoljstva na in po potovanju. Zatorej, ne glede na označbe, izberimo takšnega, ki ustreza nam, takšnega, ki nas osrečuje.

Ljudje, ki se prvikrat odpravljajo na potovanje, velikokrat ne vedo, kako se tega lotiti. Odločitev o izpolnitvi dolgoletne želje, obisk daljne eksotične dežele, je šele prvi korak. Takrat se zadeve šele pričnejo zapletati. Kako in kje kupiti letalske vozovnice? Potrebujemo vizum? Je tam varno? Kako se bomo tam znašli? Skratka nešteto vprašanj, o katerim sem že večkrat pisal. Lahko pa se tem »tegobam« izognemo, plačamo potovanje v agenciji in vse skupaj prepustimo drugim. Prvo lahko imenujemo potovanje v lastni režiji, drugo potovanje preko agencije. Seveda je to šele začetek. Če se odločimo za potovanje v lastni režiji, to pomeni, da bomo morali tudi na potovanju skrbeti za organizacijo in sami zase. Sami bomo morali izbirati hotele, restavracije, prevozna sredstva in znamenitosti, ki jih bomo obiskali. Pravzaprav bi moral zapisati, da »bomo lahko sami izbirali«, saj je to največji privilegij popotnikov, ki potujemo v lastni režiji. Svoboda izbire kam, kdaj, s kom, kako, kje in za koliko denarja. Če se odločimo za potovanje z agencijo, bodo za bolj ali manj vse, kar se z nami dogaja na potovanju, skrbeli drugi.

Razdelajmo te razlike podrobneje.

Način, na katerega se prvič odpravite na potovanje, je v največji meri odvisen od tega, koliko si upate. Si upate brez vodnika na treking po Peruju? Si upate sami poiskati taksi na letališču v Džakarti? Si upate sami z avtom čez avstralsko puščavo? Si upate sami na kitajski zid? Popolnoma nič ni narobe, če si ne upate. Redko kdo si upa, sploh preden postane izkušen popotnik. Treba pa je vedeti, da se za tem skriva samo bistvo spoznavanja ljudi na potovanjih. Pri vsaki od teh dejavnosti se je namreč treba soočiti s popolnim neznancem in se z njim dogovarjati v tujem jeziku. Na potovanju preko agencije to odpade, kar nedvomno vpliva na popotniško izkušnjo. Prav pristnost doživljanja tuje dežele in njenih ljudi sta za marsikaterega popotnika izvirni vzrok za potovanje.

Seveda tudi denar (ki ga tako neradi zapravljamo za potovanja) igra pomembno vlogo pri odločanju. Namreč, potovanja v lastni režiji so praviloma cenejša, kot potovanja preko agencij. Tako, da je pogosto treba tehtati med tem, koliko denarja smo za potovanje pripravljeni porabiti in med tem, koliko lastne energije smo v potovanje pripravljeni vložiti. Energije, potrebne za priprave na potovanje in energije za angažiranje na samem potovanju.

Za marsikoga najpomembnejši parameter v procesu odločanja, je stopnja brezskrbnosti. (Tako, po tihem se mi zdi, da brezskrbnost postaja vedno bolj nedosegljiv ideal, ki ga je bilo nekoč lažje doseči, oz. je prišel sam po sebi. Danes brezskrbnost zveni celo kot nekaj negativnega. A to je že druga zgodba.) Na potovanju, kjer za nas skrbijo drugi, smo vsekakor brezskrbnejši, kot na potovanju, kjer smo hkrati organizator, vodnik in popotnik.

Če povzamem:
Potovanje v lastni režiji = več pristnosti, manj denarja, več energije, več skrbi.
Potovanje preko agencije = manj pristnosti, več denarja, manj energije, manj skrbi.

Kaj torej izbrati?
Razmislite o tem, koliko vam kateri od teh štirih dejavnikov pomeni, pretehtajte in se odločite. Če si resnično želite potovati, je odločitev zelo preprosta.

Nazadnje sem pisal o tem, da je napredek neizbežen. K temu želim dodati komentar o tem, kako tehnologija vpliva na popotništvo. Naj že kar na začetku zapišem, da sem mnenja, da lahko nenadzorovana in prekomerna uporaba mobilnega telefona razvrednoti pristnost še tako avanturističnega potovanja.

Potovati v sami osnovi pomeni zapustiti dom, družino, prijatelje in znance, skratka to, kar nam je blizu. Potovati pomeni tudi odklopiti se od rutine in od tega, kar nam je znano ter se predati spoznavanju in doživljanju nečesa novega. Čas, ko si ga vzamemo za potovanje in zase je namreč neprecenljiv.

Če potujemo zaradi tega, da bi spoznali in se naučili nečesa novega (tudi o sebi), je za to potrebno opustiti rutino in prekiniti stik z domom. Seveda ni smiselno, da na potovanju opustimo vse, kar smo vajeni početi doma. Jutranjo kavo, opoldanski čaj ali popoldansko pivo in podobne bombončke, s katerimi si lepšamo dneve doma, lahko ohranimo tudi na potovanju. Razen, če morda želimo katero od domačih navad opustiti in menimo, da nam bo to zaradi spremembe okolja lažje uspelo na potovanju. Drugače se majhnim radostim, s katerimi se osrečujemo doma, na potovanju nima smisla odpovedati. Res pa je da, če odpotujemo dovolj daleč (danes to, kako daleč proč od civilizacije zaidemo, merimo po tem, koliko dni smo brez wifija) in v dovolj divje kraje, smo se majhnim radostim primorani odpovedati. Še celo tistim, za katere se nam zdi, da brez njih ne moremo živeti. Zgodi se, da se na potovanju zvečer niti ne slečeš, ker je postelja, na kateri boš spal, preveč umazana. Zgodi se, da več tednov ne spiješ svojega priljubljenega napitka, poješ priljubljenega prigrizka. Takrat veš, da si zašel daleč. A v tem se skriva sreča, s katero nas osrečujejo potovanja; saj je, ko prideš domov, postelja najmehkejša na svetu, kava najslajša in pražen krompir najokusnejši.

Tako, kot moramo na potovanjih pogrešati čisto posteljo, jutranjo kavo in pražen krompir, moramo pogrešati ljudi, ki jih imamo radi. Zato je tehnologija, ki omogoča, da smo nenehno v stiku z ljudmi, ki bi jih na potovanju sicer pogrešali, ovira. Dobro no, če se že moramo javiti mami vsak dan, ko smo v džungli v Urugvaju, pride internet prav. A vsi vemo, da dostopa do interneta ne uporabimo le za to, temveč tudi še za vse drugo, s čemer se na potovanju ne bi rabili ukvarjati.

Prepotovali smo tisoče kilometrov, da smo prišli v eksotično deželo na drugem koncu sveta, kjer je vse drugače kot doma. Ljudje govorijo drugačen jezik, stojnice na ulicah ponujajo drugačno hrano, drugačno je podnebje, drugačne so barve, drugačne so vonjave. Skratka, nič ni tako, kot doma. Najbrž smo zaradi tega, ker tukaj nič ni tako, kot doma, sem sploh prišli. Vse, kar se nam je zdelo doma, ko smo o kraju, kamor smo pripotovali, razmišljali, je sedaj pred našim očmi. V živo! Če namesto za tem, oprezamo za napisom wi-fi, potem je z nami nekaj narobe. Prepustimo se trenutku, v katerem se pravkar nahajamo. Vonjajmo, tipajmo, okušajmo in srkajmo vase to, čemur smo pravkar priča. Pomislimo na to: »Ta trenutek in jaz tukaj, sva neponovljiva!« Neverjetni trenutki nas na potovanju pričakujejo na vsakem koraku. A v nepozabne spomine zrastejo le, če se jim v tistem trenutku predamo z vsemi čuti, ne pa tako, da jih fotografiramo in razmišljamo o tem, kako jih bomo delili s prijatelji na virtualnem zidu.

Zato naj bo čas, ki ga na potovanju namenimo »stiku z domačimi«, kakor danes pravimo brskanju po virtualnem zidu, odmerjen premišljeno. Tega se učimo tudi mi.

Nekoč popotniške destinacije so danes turistična letovišča. Tovrstnemu napredku se uspe upreti le redko kateri popotniški destinaciji. Če je ne izdamo že sami popotniki, jo slej kot prej ujame modernizacija.

Napredek je neizbežen in svet se spreminja. Zagotovo drži, da je bilo nekoč vse drugače. Bolje ali slabše, kakor kaj in kakor za koga. A če že trdim, da napredek briše popotniške destinacije in jih spreminja v turistične, moram tudi povedati, da se mi to ne zdi sprememba na bolje. Seveda le, če na to gledam kot popotnik. Če na to gledam kot turist ali nekdo, ki se preživlja z delom v turistični industriji ali nekdo, ki je zaradi navala turistov deležen boljše infrastrukture, je tovrsten napredek sprememba na bolje. A na tej strani gledamo na napredek z očmi popotnikov.

Danes je mogoče 3.757 kilometrov dolgo pot od Pekinga do Lhase v Tibetu prepotovati z udobnim klimatiziranim in ogrevanim vlakom v 40 urah. Da ne bo pomote, gre za precej bolj sodoben in udoben vlak, kot so vlaki, ki vozijo po naših tirih. Ampak, kje je Kitajska? Kje je stik z domačini, ki so ga bili deležni popotniki, ki so za to pot še pred desetimi leti potrebovali več tednov? Na tem vlaku že ne!

Nek Rus načrtuje gradnjo 21.000 kilometrske avtoceste, ki bi povezala Moskvo z New Yorkom. Kaj se bo zgodilo z divjino, pristnimi in odročnimi kraji ter s cesto kosti skozi divjo Sibirijo, ki tako privlači motorizirane popotnike?

Napredek, kaj hočemo. A bolj kot vsi drugi moderni dosežki, ki divje in odročne kraje spreminjajo v turistične destinacije, je to, kako potujemo danes, spremenil en sam izum: FREE WI-FI. Ta napis postaja eden najbolj prepoznavnih simbolov na svetu. Ali zares odpotujemo, ko smo na drugem koncu sveta, a nenehno online in v stiku z domačimi in prijatelji? Saj internet je praktičen in uporaben, tudi mi ga uporabimo, ko smo na poti, da se oglasimo. A nekje je treba potegniti črto, se spomniti, da potujemo zaradi sebe, ne zaradi naših sledilcev na virtualnem zidu in se odklopiti.

Zraven napredka, ki briše popotniške destinacije, počnemo to tudi popotniki, ko se o nekem neznanem, eksotičnem kraju ali deželi, ki nam je bila všeč, razgovorimo ali razpišemo. (Daleč najglasnejša sta nedvomno zakonca, ki sta po svojem prvem potovanju izdala turistični vodnik, ki je zrasel v največjo tovrstno založbo na svetu in še danes razkriva skrite kraje ljudem, ki si želijo postati popotniki.) S tem v kraj, ki je bil, ko so ga obiskali prvi popotniki, eksotičen, odpotuje vedno več popotnikov. Razvrednotenje pristnosti in komercializacija eksotike sta neizbežni. To smo na naših potovanjih izkusili že neštetokrat. Najprej mi na pamet pade Portoriko, kjer smo pričakovali karibski otok, naleteli pa na »zanemarjeno ameriško dvorišče«. Ali pa Šangri La, ki bi naj bil raj na zemlji, iz katerega smo zaradi turističnega vrveža in kiča, dobesedno pobegnili. Nazadnje naju je tako presenetil Leh, prestolnica Ladaka, saj nisva pričakovala tako bogate turistične ponudbe v eni najodročnejših regij na svetu. Podobnih izkušenj je preveč, da bi jih našteval. Takšna je pač pot napredka, zaradi česar je neodkritih eksotičnih krajev, ki privlačijo popotnike, vedno manj. Je pa zaradi tega vedno več turističnih destinacij. Seveda to za pravega popotnika ne predstavlja ovir. Odkrivanje neodkritih krajev v odkritih deželah je namreč eden največjih čarov popotništva. A če izdam ta recept, bi bilo tako, kot da bi izdal imena tistih najbolj čarobnih in skrivnih krajev, ki smo jih na naših potovanjih obiskali, za katere želimo, da ostanejo čim dlje časa nedotaknjeni.

Seveda je lahko napredek dober tudi za popotnike. Od časov, ko smo se prevažali takole (Maša v vozičku, Sara in Sabrina v ozadju tovornjaka v Mehiki 2006), smo napredovali tudi mi.

Za menoj so Korčula, Pelješac, Mljet, slabih sto kilometrov po celini in del Hvara. V normalnih razmerah mi kolesarjenje ne predstavlja nobenih težav. Tudi dvajset ali koliko pač že kilogramov prtljage, ki jo vozim s seboj, me ne ovira. A le v normalnih razmerah. Težave nastopijo, ko se naveličam asfalta in se odpravim po kakšni bližnjici. Seveda maladamski. Kot da vedno znova pozabljam, da je kolesariti po težavnem makadamu, skozi goščavo, navkreber, v pripekajočem soncu, brez vetra, ena najtežjih preizkušenj, kar jih poznam. A očitno jih potrebujem, da se vedno znova lotevam teh bližnjic, ki mi vzamejo vsaj trikrat več energije, kot bi mi še tako dolg obvoz po asfaltu. Šele tretji dan, na Mljetu sem se vendarle uspel prepričati, da grem raje nazaj po isti asfaltni cesti, kot pa po “baje” dobri makadamski stezi.

Na dan kolesarim 6 do 9 ur, nato si poiščem kamp, postavim šotor, zaplavam v morju, zadremam, se najem in berem. Po napornem kolesarjenju mi šele kopanje povrne moči in takrat se počutim kot prerojen. (No ja!)

Danes je prvi dan oblačno in vetrovno vreme. Neverjetno, kako preprosto je kolesariti, ko ne pripeka vroče sonce in piha veter v hrbet. A sumim, da bom že jutri, ko se odpravljam na južno obalo Hvara, tja kjer ni vrisanih cest, to poplačal.

O samih otokih, krajih in doživetjih bom več zapisal kasneje, ko se vrnem domov. Sedaj sem namreč prezaposlen z doživljanjem. (Če mi bo sploh tole, kar sem zapisal, uspelo objaviti, glede na to, da imam s seboj le telefon.)

Pravkar sem v Jelsi naletel na Food festival! Nič boljšega se danes na Hvaru ni moglo zgoditi.