Category: Spoznanja

Pred nekaj dnevi prebral izpoved nekih popotnikov, ki so se vrnili z daljšega potovanja okrog sveta. To so poimenovali obratni kulturni šok. Ob tem sem se spomnil naše izkušnje.

Obratni kulturni šok morda zveni nenavadno, a najbolje opisuje stanje popotnika, ko se po dolgem potovanju vrne domov, v »nekoč« znano okolje. Po naših izkušnjah do tega stanje pride šele po daljši odsotnosti od doma zaradi potovanja po kakšni eksotični ali občutno drugačni deželi. Sicer temu stanju nismo bili izpostavljeni velikokrat, a ga zelo dobro poznamo. Predvsem iz obdobja po vrnitvi z enoletnega potovanja. Tistega obdobja, ko smo se soočali z obratnim kulturnim šokom, nikomur nismo prav natančno pojasnjevali. Sicer smo poskušali, a brez uspeha, saj je bila razlika med nami in sogovorniki preprosto prevelika, da bi našli skupni jezik oziroma pristno razumevanje drug drugega, kot je bilo, preden smo odpotovali. Sčasoma je obratni kulturni pojenjal in do neke mere smo se normalizirali in vključili v življenje doma.

Nekatere občutke, ki so nas med obratnim kulturnim šokom prežemali, sem že omenil, potem, ko sem se prebudil iz nekajmesečne hibernacije, med katero so ugasnili tudi prispevki na tej spletni strani. Nekatere sem omenjal kasneje, zato se tokrat v podrobnosti ne bom spuščal. Ne zato, ker tega ne bi želel, temveč zato, ker še nisem srečal sogovornika (razen kakšnega dolgoročnega popotnika), ki bi mu to lahko pojasnil. Naj povem le, da je bilo obdobje po vrnitvi z enoletnega potovanja tako dragocena izkušnja, da bi se bilo že samo zaradi nje vredno ponovno odpraviti na enoletno potovanje!

Če morda koga zanima, kako obratni kulturni šok doživljajo drugi, si lahko prebere na strani BootsnAll.

(Boljšega prevoda za »Long term traveller«, kot dolgoročni popotnik, se nisem spomnil.)

Zadnjič sem končal z mislijo: »Ne čakajte, da otroci zrastejo, odpotujte zdaj!« To sem zapisal in omenil že velikokrat, a ni bilo zaman, saj so besede tu in tam padle na plodna tla. Tega se zavem vsakič, ko prejmemo razglednico ali e-pošto kakšne mlade družine, ki si je »drznila« odpotovati v daljno deželo.

Zato ponovno navajam nekaj misli, ki bodo morda mlade starše navdihnile, da majhnih otrok ne bodo videle kot izgovor za ne-potovanje, temveč kot razlog za potovanje!

Če drži, kar pravijo, da se vse začne in konča pri denarju, naj začnem s statistiko o potovalnih navadah Slovencev, ki za nekaj let nazaj pravi, da na nobeno zasebno potovanje ni odšlo 43 odstotkov Slovencev; 40 odstotkov jih ni potovalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Jaz pa pravim, da so časi, ko sta bili dekleti tako majhni, da je bilo potovati z njima poceni, za nas minili. Zato je, če želite na potovanjih prihraniti, treba potovati, dokler so otroci majhni. Letalske in druge vozovnice, hotelske sobe, hrana, vstopnice, skratka vse na potovanjih je za majhne otroke ceneje. Ko otroci vstopijo v najstniško obdobje lahko na popuste pri storitvah bolj ali manj pozabite. Sploh, kadar se odpravite na daljše potovanje v daljno deželo in imate dva ali več otrok, se zavedajte, da je starost otroka sorazmerna s stroški na potovanju. (Je doma drugače?)

Naslednji razlog za potovanje z majhnimi otroki je varnost. Razni nepridipravi se raje lotijo samostojnih ali odraslih popotnikov, kot družin z majhnimi otroki. Drži preverjeno: Dolgo smo mislili, da so ljudje dobri do nas, ker potujemo kot družina z majhnimi otroki. Da pogled na majhnega otroka vzbuja sočutje in da iz tega izvira dobrota ljudi, ki jih na potovanjih srečujemo. Preprosto iz nehotenja odraslega človeka, da bi prizadel otroka. Seveda ni izključeno, da se nam na potovanju kaj ne pripeti. A pri tehtanju morebitnih tveganj, ki jih prinašajo potovanja, se vprašajte, kaj je nevarneje: “Oditi na potovanje in tako tvegati, da se nam kaj zgodi ali ostati doma in tvegati, da se nam ne zgodi nič?”

Najbrž najpomembnejši razlog za potovanje z majhnimi otroki pa je preživljanje kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Za vse, ki še vedno niso prepričani, da je potovati z majhnim otrokom nekaj resnično čudovitega, tako za starše, kot otroke, navajam naše misli , ki smo jih zapisali, preden smo se odpravili na enoletno potovanje:
Sara je stara deset let, Maša bo kmalu šest. Sara je navajena potovanj od malih nog, Maša že od plenic. Nisva želela počakati, da otroci zrastejo, da bi nam bilo potem lažje potovati in da si bodo šele ko bodo večji, kaj zapomnili, kot nekateri mislijo.

Otroci ne komplicirajo, to počnemo starši. Tudi večji otroci hitro spoznajo čar tega, da je družina skupaj vsak dan, ves dan in vse počne skupaj, vsi si med seboj pomagajo in se počutijo bolj povezani kot doma. Je družina in je svet. Je družina, ki se znajde v tem svetu. In to je preprosto, lažje kot doma, kjer je služba in šola in kuhanje in pospravljanje …

Tako je na potovanjih z malčki:

Letos smo po dolgem času prezimili doma. Od prvega pravega družinskega potovanja daljnega leta 2006, ko smo začeli z enomesečnimi potovanji v eksotične dežele, smo doma prezimovali le dvakrat. Prvič leta 2010, po vrnitvi z enoletnega potovanja, ker takrat nismo vedeli kako in kaj, drugič pa letos oziroma v zimi 2014/15. Sicer smo bili tik pred pričetkom zadnje zime dobre tri tedne v Mehiki, a to je bilo jeseni, saj smo se vrnili že sredi novembra, čemur nikakor ne moremo reči prezimovanje. Zato se nam zdi ta zima neskončno dolga, saj je nismo »presekali«.

O tem, da smo popotniki najraje ptice selivke sem pisal, preden smo se odpravili v Laos in Kambodžo, kjer smo prezimovali celih pet tednov in se nam je tako zdela zima 2012/13 precej krajša, kot tale, ki jo bomo preživeli doma, ne da bi kam odpotovali. Saj vemo, da je lahko tudi pozimi lepo, a smo pač glede tega morda malce zahtevni oziroma izbirčni. Raje kot zimo, imamo toplo sonce, zato nas na potovanja najbolj vleče takrat, ko nam primanjkuje prav toplega sonca.

V omenjenem prispevku sem zapisal, “da je poletje idealni čas za nepotovanje. To je vendar čas, ko je doma v Sloveniji najlepše. To je čas, ko imajo dnevi največ sončnih ur, ko nas narava obdaruje, ko postavimo napihljive bazene in trampoline, prirejamo piknike, delamo na vrtu, skratka, to je čas, ko smo zunaj.” S tem se seveda strinjam še danes. A ker tudi načrtovanje potovanj ni črno-belo, temveč prihaja v petdesetih odtenkih rožnate, je tudi tukaj treba sklepati kompromise. In to takšne kompromise, o katerih nekoč s Sabrino nisva niti razmišljala, saj sva se o terminih potovanj odločali bolj ali manj po lastni volji. Krivca za to, da je danes drugače, nista nihče drug, kot najina otroka, ki sta iz obvladljivih malčkov zrasla v dekleti, ki ju ni mogoče več kar tako posesti na letalo in z njima za pet tednov odleteti v Argentino!

Sicer se ne spomnim več, kako in zakaj, ampak s Sabrino sva že pred devetimi leti, ko sva se prvič odločila za potovanje z majhnima deklicama, vedela, da je z otroci treba potovati, dokler so majhni. Kot da nama je že bilo takrat jasno, da potem, ko bosta zrasli, z dekletoma ne bo mogoče več tako preprosto potovati. V resnici je bilo to bolj jasno Sabrini, kot meni, kar je tudi zapisala v potopisu. Tako imamo danes srednješolko, ki je za en mesec ne gre vzeti iz šole, sploh pa si tega ne želi in osnovnošolko, ki tako rada hodi v šolo, da ji je žal vsakega dneva, ko bi v šoli manjkala. Kako naj torej prezimimo v toplih krajih?

Zato ponavljam še enkrat in povsem resno, vsem, ki imate otroke in bi raje prezimovali na toplem, odkrivali svet in otrokom dali nepozabne izkušnje: ne čakajte, da otroci zrastejo, odpotujte zdaj! To, da si majhni otroci potovanj ne zapomnijo, je le izgovor. Več o tem prihodnjič.

Nelagodje je stanje uma, ki z realnostjo nima ničesar skupnega. Pravijo nekateri rekreativci in športniki, ki prenašajo fizične napore, ki so za večino ljudi nepredstavljivi. Bo že držalo, da nelagodje ni prisotno ob vsakem naporu. Sploh pa nelagodja in napora ne gre dajati v isti koš. V neprijeten in neugoden občutek ju združimo le, če se sami tako odločimo, oziroma kadar na napor gledamo, kot na nelagodje. Nekdo čuti nelagodje ob delu, drugi ob lenarjenju, tretji na potovanju in tako naprej. Vsak po svoje.

Potovati, kolesariti, delati, učiti se, vzgajati otroke itd., je brez dvoma naporno, kar ve vsakdo, ki je karkoli od tega že kdaj poskusil. Več, kot želimo s potovanji, kolesarjenjem, delom, učenjem, vzgajanjem itd. doseči, več truda moramo vložiti, naporneje je. In od tega, kako gledamo na cilj, ki ga želimo doseči, je v največji meri odvisno ali nam bo na naporni poti do cilja tudi neugodno. Bolj kot nam je neugodno, manjša je verjetnost, da bomo cilj dosegli. Na poti k smiselnemu cilju je napor precej lažje prenašati.

Za potovanja (bolj ali manj vsa, ne le tista v eksotične ali daljne dežele) nesporno velja, da so naporna. Presedeti dolge ure na letalih, avtobusih in vlakih, spati v zaprašenih in zatohlih sobah, se soočati z nerazumni običaji, jesti neznano in neokusno hrano, prenašati nevzdržne vremenske razmere in tako naprej, je naporno. Seveda nam je ob tem tudi nelagodno. Razpoloženj in občutkov, ki jih ob različnih izkušnjah doživljamo na potovanjih, je nešteto. Tako tistih, ki nam povzročajo nelagodje, kot takšnih, ob katerih se počutimo odlično. Enkrat je več prvih, drugič je več drugih, kar niti ni najbolj pomembno. Pomembneje je, kako na pozitivna in negativna (če tako imenujem doživetja, ob kateri čutimo zadovoljstvo oziroma nelagodje) doživetja gledamo. Na primer: neugodje, ki ga občutimo ob dolgi vožnji z avtobusom (po sveže zasneženi tibetanski avtocesti brez varnostne ograje štiri tisoč metrov nad morjem pri temperaturah pod ničlo na avtobusu brez gretja in profila na pnevmatikah) je sicer negativno, a zadovoljstvo, ki nas obda, ko prispemo v mistični Tibet, je tako zelo pozitivno, da je ves trud poplačan. A to ni vse, spomini na težke preizkušnje so precej bolj trajni, kot spomini na trenutke lagodja. Poležavali smo že na najlepših plažah Balija, Avstralije, Brazilije, Filipinov in Karibov, a se tistih trenutkov spominjam le bledo. Medtem, ko so spomini na trenutke, ko smo na potovanjih garali in prestajali težke preizkušnje nepozabni. Predvsem zato, ker so nas prav težke in naporne preizkušnje naredile takšne, kot smo danes.

“Nothing in the world is worth having or worth doing unless it means effort, pain, difficulty!” je dejal 26-i predsednik ZDA.

Zadnjič sem ostal pri tem, da je do prave mere osebnega zadovoljstva, ki ga prinašajo potovanja, mogoče priti le z trudom oziroma naporom. Ampak, nam je res treba še na potovanjih prenašati napor in se matrati? Potovanja so vendar namenjena oddihu od naporne službe in utrujajočih vsakodnevnih opravil. Ni šans, da se matram še na dopustu!

Še dobro, da je dovolj takšnih, ki na potovanja, oddih in dopust gledajo na takšen način. Tako se turistične in popotniške kapacitete zapolnijo sorazmerno. Predstavljajte si, da bi se neko poletje vsi, ki običajno počitnikujejo na morju, odločili za aktivni oddih v hribih. Dolina Triglavskih jezer bi se iz idiličnega raja spremenila v portoroško promenado. Zato se naj počitniškim in dopustniškim užitkov predaja vsak na svoj način, takšen, ki ustreza njemu. Ta način je edini pravilen. Eni v gore, drugi na morje, tretji na roadtrip, četrti z nahrbtnikom po Peruju, peti z avtoštopom po Iranu in tako naprej. Vsakdo je sam kovač svojega osebnega zadovoljstva, pridobljenega skozi popotniško ali dopustniško trpljenje in uživanje.

Najbrž ni preveč narobe, če izhajam iz tega, da so potovanja naporna, oddih pa lagoden (čeprav je to subjektivno in stvar perspektive). Razliko med enim in drugim načinom preživljanja prostega časa sem omenil že dovoljkrat, da je ne rabim ponovno. Torej, svet želim odkrivati na popotniški način, a me od nešteto zadržkov, ki mi preprečujejo, da bi se potovanj dejansko lotil, največ preglavic povzroča odpor do napora, ki je s potovanji neposredno povezan. Kaj storiti?

Začeti je treba postopoma, korak za korakom. S tem lahko precej zmanjšamo napor, s katerim se bomo soočili na potovanju. Na to precej vpliva tudi izbira destinacije. Po nekaterih deželah je sila preprosto potovati, po drugih precej težje. Naslednja stvar je izbira najustreznejšega načina potovanja. Potovati je mogoče tako na preprost, kot na zahteven in naporen način. Skratka, tudi če čutimo do napora odpor, je mogoče potovati v eksotične dežele, ne da bi se ob tem preveč namučili. Če sem že omenil eksotične dežele, naj omenim tudi to, da bolj, kot je neka dežela eksotična, bolj je potovanje naporno. Že zaradi tega, ker je do tja treba presedeti kar nekaj ur na letalu. Kaj šele, ko do tja prispemo, tam nas zagotovo pričakuje kulturni in še kakšen šok. Mimogrede, kaj je eksotična destinacija? Če eksotiko povezujemo z Orientom, potem so eksotične dežele tiste na vzhodu Sredozemlja. No, jaz bi rekel, da se eksotika začne nekaj tisoč kilometrov vzhodneje in vsekakor izven velikih mest.

Naporu na potovanjih se je torej mogoče izogniti s skrbnim načrtovanjem že pred samim odhodom na pot (kar zna biti naporneje od samega potovanja). Vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je ali si tega res želimo? Lagodnega potovanja namreč. Na primer, da si želimo obiskati eksotične Filipine. Kupimo letalske vozovnice z dobro letalsko družbo, rezerviramo dober hotel na najlepši plaži in ko tja prispemo, v organizirani skupini obiščemo nekaj bližnjih (pustimo to, da so Filipini ogromno otočje) turističnih znamenitosti. Na ta način Filipine resda obiščemo na najmanj naporen način, le da v resnici nismo obiskali Filipinov, temveč turistom prilagojeno različico, ki tega, kakšno življenje živijo tamkajšnji ljudje, nikoli ne pokaže. To je mogoče doživeti šele takrat, ko zapustimo uhojene turistične in popotniške poti. A to ima le eno pomanjkljivost; naporno je.

Potovanja niso za vsakogar. Ne zaradi tega, ker vsi ljudje tega ne bi zmogli, temveč zaradi tega, ker potovanja vseh ljudi ne privlačijo. Zakaj bi se nekdo, ki v potovanjih ne najde veselja in užitkov, naprezal, soočal z neznanim, s kulturnim šokom ter vsemi drugimi tegobami, ki jih prinašajo dolge ure na letalih, avtobusih in kaj vem kje še, kjer je skrajno neudobno, v primerjavi z lagodjem, ki ga ima doma? Nima smisla.

Dokler ne izumimo teleporterja ali kako se že imenuje tista fina napravica, ki bi nas »prežarčila« na drugi konec sveta, kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, bodo potovanja trdo delo. Sama beseda potovati oz. travel v angleščini, bi naj izvirala iz stare francoske besede travail, ki pomeni težko delo ali garanje. To dobro ve vsakdo, ki se je že kdaj odpravil na daljšo pot. Naporno je načrtovanje, saj je treba urediti toliko zadev že pred samim odhodom na pot. Naporno je urejanje vsega potrebnega, da bodo hiša, vrt, služba, otroci, skratka, karkoli pustimo doma, ko odpotujemo, shajali v naši odsotnosti. Naporno je v težkih situacijah (ki jih na potovanjih ni malo) prenašati druge, četudi partnerja in lastne otroke. Predvsem pa je naporno samo potovanje, o čemer je bilo prelitih že nešteto besed.

Skratka, potovati je naporno, o tem ni nobenega dvoma. Najbolj očitno vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je: če so potovanja tako naporna, zakaj tako radi potujemo?

Odgovor na to vprašanje je povsem preprost: zato, ker je vredno! Ker je izkupiček, ki ga imamo od potovanj neznansko večji od vloženega truda. Potovanja nas namreč tako bogatijo, da smo se pripravljeni zanje potruditi do te mere, da trpljenje, garanje, prizadevanje in napor niso pretežki. To, da je količina vloženega napora tista, ki določa količino prejetega bogastva/sreče/zadovoljstva, ni mit, temveč resnica. Nič, za kar se nam ni treba potruditi, ne prinaša toliko zadovoljstva, kot to, za kar smo se morali potruditi. Zato velja, da bolj, kot je potovanje naporno in več napora vanj vložimo, bolj nas obogati.

Ob tem naj ponovim stavek, ki sem ga zapisal na začetku objave: potovanja niso za vsakogar. Kdor v potovanjih ne vidi zadovoljstva, naj niti ne poskuša, njegov napor najbrž ne bo poplačan. Dovolj je drugih aktivnosti, ki nam prinašajo zadovoljstvo, treba je le izbrati tisto pravo, ki nam bo ob pravi meri vloženega napora, prinašala pravo mero osebnega zadovoljstva.

Ta tema postaja preobsežna, več prihodnjič.

Razmišljamo, tuhtamo in debatiramo. O tem, kam, kdo, kako in kdaj bomo letos potovali. In to čisto zares, tako, da se mi že kravžljajo možgani. Odkar smo se vrnili z zadnjega potovanja je minilo že skoraj tri mesece. Zraven tega je prišlo novo leto in z njim novi dnevi dopusta. Skrajni čas je že, da se končno odločimo o naslednjem potovanju.

Seveda že dolgo o tem ne odločava le dva, ampak štirje. Ti časi so za nas že zdavnaj minili, ko sva destinacije izbirala le midva, ker so bili otroci še premajhni in sva jih lahko odpeljala kamorkoli, ne da bi se pritoževali. Še dobro, da sva pravočasno izkoristila njuno poslušnost in prilagodljivost ter deklici odvlekla po svetu dovolj zgodaj. Danes ne le, da oni izbirajo popotniške destinacije, izborili so si celo pravico, da na družinsko potovanje sploh ne gredo. Sara v lanskem letu ni hotela na niti eno od dveh “večjih” potovanj in je raje ostala doma oziroma pri babici in dediju. Jasno, saj ima punca pri petnajstih letih povsem drugačne cilje v glavi, kot njuna starša in mlajša sestrica. Zato jo razumem in pri tem podpiram, čeprav jo na potovanjih zelo pogrešam. Zato pa imamo Mašo, ki je vedno za stvar; taborjenje na Šmartnem, planinski izlet na Boč, peš po Vintgarju, letovanje v Poreču, potovanje v Indijo ali treking po Cipru, vedno je navdušena nad tem, da se nekam odpravi. Najraje z nami, če ne, pa s kom drugim. No, tukaj pa imamo eno, ne tako majčkeno težavo; na motorju nimam stranske prikolice! Jaz se vedno bolj navdušujem nad motorističnimi potovanji, a na motorju je prostora le za dva. Žal. Tako mora Maša, ki bi rada šla na z nama, ostati doma. Pravzaprav ne ostane doma, ampak gre na letovanje v Punat ali Poreč, skratka nekam, kjer uživa s sovrstniki.

A ker se s Sabrino (ona bolj, kot jaz) zavedava, da bo kmalu prišel čas, ko tudi Maša ne bo želela z nama, je treba zdaj načrtovati skupna potovanja, za potovanja brez otrok bo (baje) še čas. Tako smo v lanskem letu izvrstno kombinirali in se skupaj odpravili na Ciper in v Mehiko ter na morje in na več kratkih izletov, na katerih se nam je pridružila še Sara. Brez otrok pa sva si privoščila dve (sicer malce kratki) motoristični turi.

Pomembna sprememba, ki jo na področju potovanj načrtujemo za letos, je ta, da več ne spremljam in ne iščem najcenejših letalskih vozovnic, na osnovi katerih bi nato izbrali destinacijo za potovanje. To smo naredili dovoljkrat, da smo spoznali, da smo zaradi prihranka na račun poceni vozovnic, preveč izgubili na doživetjih. Da se razumemo: zaradi tega, ker smo prisluhnili denarnici, namesto srcu, danes nimamo nič več denarja, imamo pa zagotovo manj izkušenj in spominov, katerih sanjske destinacije ponujajo neprimerno več, kot najcenejše.

Zraven tega je vedno manj takšnih destinacij, ki bi nas pritegnile in bi jih hkrati imeli možnost obiskati na pravi način, takšen, ki nam je pisan na kožo. Skratka, dejavnikov, ki jih moramo pri načrtovanju potovanj upoštevati, je vedno več. Zato nam dogovora o tem kam, kdo, kako in kdaj, bomo v letošnjem letu potovali, še ni uspelo doseči. Morda pa vendarle najdemo načrt za potovanje, s katerim bomo nasitili volka, osrečili kozo in zadovoljili kozlička.

Razmišljanje o tem, kje in kako bomo letos potovali mi, me je pripeljalo do ugotovitve, da moram k zadnjim prispevkom dodati še nekaj. Zapisal sem, da se je treba izbire novega načina potovanja, ki bi bilo bolj nagrajujoče, lotiti po majhnih korakih. Ker to ni dovolj konkretno, bom skušal na primeru pokazati, kako se tega lotevamo mi. Gre namreč za to, o čem vse je treba razmisliti in kaj vse je treba postoriti, preden se na potovanje odpravimo. Pred tem naj še enkrat omenim, da ločimo med pripravami na potovanje in načrtovanjem. To sem natančneje razdelal v prispevku Priprave na potovanje, v katerem sem opisal logistične priprave, s katerimi smo imeli opravka pred drugim potovanjem v Indijo. Pri načrtovanju pa gre za raziskovanje in odločanje o tem, katere kraje bomo obiskali, kaj bomo tam počeli in kako bomo potovali. A kot sem že omenil, se s slednjim bore malo ukvarjamo, saj imamo raje spontanost, zato o tem ne bom.

Kaj nas torej čaka, ko se lotimo priprav na potovanje, ki bo za nas nekaj novega in zanj upamo, da nas bo obogatilo.

Univerzalnega recepta ni, saj so priprave odvisne od izhodišča. Enkrat najprej izberemo destinacijo, kamor želimo potovati, drugič termin v katerem želimo potovati, tretjič družbo in tako dalje. Skratka izhodišč, kako začeti, je nešteto. A recimo, da smo za izhodišče izbrali destinacijo, torej neko deželo, ki jo želimo obiskati. (Pri izbiri nam je lahko v pomoč pet vprašanj, ki nam pomagajo najti najustreznejšo destinacijo.) Če smo zraven destinacije izbrali še termin potovanja in najbrž tudi že družbo, so nam ostale le še logistične priprave. V okviru teh si želimo (pred samim potovanjem) postoriti vse, kar je v naši moči, da bo potovanje potekalo brez resnejših zapletov.

K omenjenim petim vprašanjem bi jih lahko dodal še nešteto, a naj ostane le pri teh, ki mi padejo na pamet:

Potrebujemo vizum? Si ga moramo priskrbeti pred odhodom ali ga lahko dobimo ob vstopu v državo?
Se moramo pred odhodom cepiti? Moramo s seboj vzeti potrdilo c cepljenju proti rumeni mrzlici?
Bomo jemali antimalarike? Katero vrsto?
Bomo prtljago nosili v nahrbtnikih ali kovčkih? Kakšna oblačila potrebujemo s seboj?
Kako bomo delali rezervne kopije fotografij?
Kako bomo prišli z letališča do hotela?
Potrebujemo karnet? Mednarodno vozniško dovoljenje? Zeleno karto?
Nas bodo spustili na letalo brez povratne letalske vozovnice? Potrebujemo dokazilo o sredstvih na bančnem računu?
Bo naš mobilni telefon v tujini deloval? Kakšne bodo cene klicev?
Bomo plačevali z gotovino? Imajo tam bankomate? Kakšna je provizija za dvige? Sprejemajo plačilne kartice? Je treba pred odhodom poklicati v banko, da naše plačilne kartice umaknejo s črne liste? Bomo iz tujine lahko upravljali z e-banko?
Kakšne so tam cene hrane, prevoza in nočitev? Potrebujemo rezervacijo hotelov?
Je voda pitna? Katera zdravila potrebujemo s seboj? Imamo urejeno zdravstveno zavarovanje?
Kdaj je Ramadan? So morda za čas našega potovanja napovedane volitve ali protesti?
…
Teh vprašanj si lahko postavimo toliko, koliko si želimo zakomplicirati priprave oziroma olajšati potovanje. To sicer počnemo v dobri veri, da bomo na potovanju pripravljeni na vse, kar bi se nam utegnilo pripetiti, a treba je vedeti, da to ni mogoče. Saj s tem ni nič narobe, tudi v vsakdanu in doma se ne moremo vnaprej pripraviti na vse, kar nas čaka jutri. Zato se na pot ne pripravljajmo preveč in se nanjo podajmo prepričani v dvoje: prvič, da se nam ne bo pripetilo nič slabega in drugič, da bomo doživeli veliko lepega.

Nazadnje sem zaključil z obljubo, da temo, o kateri sem pisal, nadaljujem prihodnjič, torej danes. To naredim, kadar imam v glavi več, kot zmorem zapisati in si nadaljevanje raje pustim za naslednjo objavo. A zgodi se, da to, kar sem imel v glavi pred enim tednom, zamenjajo sveže misli in ideje, ki pa jih je treba zaradi nedokončane objave od prejšnjega tedna, sedaj dati na čakanje in pobrskati po spominu iz prejšnjega tedna. Torej, kako se lotiti spreminjanja načina potovanja, katerega smo vajeni?

Tega, zakaj potovati na drugačne načine in se predajati novim dogodivščinam, ki s seboj prinašajo večjo mero negotovosti in nevarnosti, a nas hkrati bolj bogatijo, tokrat ne bom omenjal. Tudi v objektivne ovire, kot so pomanjkanje časa in denarja se ne bom spuščal. Recimo, da smo eni izmed tistih, ki se vsako leto odpravijo na dopust, a na bolj ali manj ustaljen način. Hkrati pa si želimo poskusiti nekaj novega, a nam vendarle nekako ne uspe prebiti nevidne bariere, ki nas loči od bogastev, ki jih prinašajo drugačna (da ne strašim z besedo drznejša) potovanja. Če se na tem svetu kaj izplača, se izplača poskusiti nekaj novega. K temu nič ne sodi bolje, kot uvod, ki se ga uporabil v elektronski različici knjige Bračkovi na potovanju:

Nekoč sta v plodni zemlji ležali dve semeni.
Prvo seme je reklo: »Želim rasti! Želim pognati korenine globoko v zemljo in s poganjki predreti zemeljsko skorjo nad sabo.
Želim razviti svoje popke in z njimi napovedati prihod pomladi. Želim občutiti toploto sonca in jutranjo roso na svojih listih.«
In tako je raslo.

Drugo seme je reklo: »Bojim se. Če poženem korenine v zemljo pod seboj, ne vem, kaj me čaka v temi. Če predrem zemeljsko skorjo, si lahko poškodujem občutljive poganjke.
Kaj, če poženem popke in mi jih pojé polž? Kaj, če razprem cvetove in me otrok izruva iz zemlje? Ne, zame je bolje, da počakam, dokler ne bo varno.«
In tako je čakalo.

Zgodaj pomladi je prišla mimo kokoš in s kremplji izbrskala čakajoče seme ter ga pozobala.

O izbiri načina potovanja se praviloma odločamo sami oziroma skupaj z ljudmi, s katerimi bomo potovali. Potemtakem sta odločitev in izbira načina potovanja v naših rokah. Le o tem, da bi poskusili nekaj novega, je treba začeti razmišljati in se pogovarjati. A glede na to, da izkušenj z novimi načini potovanj še nimamo, nas je seveda strah in ne vemo kje in kako začeti. Tudi mi smo včasih odhajali na dopust le na najbližje morje in nismo vedeli, kako je, če se podaš v daljno deželo. Dokler nista Sabrinina radovednost in vztrajnost premagala moj strah in majhnost, ko ji je končno uspelo prepričati me, da sva se prvič podala na potovanje v Azijo. A ker sva bila brez izkušenj in naju je bilo malce strah, kako bo v daljni deželi, o kateri se nama ni niti sanjalo, kakšna je, nisva odpotovala sama, temveč preko turistične agencije. To je eden izmed najpreprostejših načinov, s katerim je mogoče precej zmanjšati negotovosti povezane s strahom pred tem, kar se nam utegne v neki daljni deželi pripetiti.

Spremembe načina potovanja se je treba lotiti z majhnimi koraki. Če na primer vsakoletni družinski dopust preživimo v apartmaju na Mljetu, najbrž ni pametno, da se naslednjič odpravimo na družinsko potovanje v lastni režiji po robustni Boliviji. Saj ni nemogoče, lahko to naredimo. A zaradi vseh nevšečnosti, s katerimi se bomo tako neizkušeni na eksotičnem potovanju soočali, obstaja velika verjetnost, da se bomo prihodnje leto vrnili v apartma na Mljetu in se več nikoli ne podali na daljno potovanje. Kadar se lotevamo spreminjanja vajenih poti, spremembe ne smejo biti prevelike, saj so previsoko zastavljeni cilji povezani z visokimi negotovostmi in strahovi, kar je najboljši recept za neuspeh. Zaradi tega je bolj smiseln pristop po majhnih korakih, ko začnemo z majhnimi spremembami pri načinu potovanj. Če smo vajeni le hrvaškega morja, poskusimo naslednje leto z grškim. Če smo vajeni hotelskih sob, poskusimo naslednjič z mobilno hiško v avtokampu. Če smo do sedaj potovali le s turističnimi agencijami, se drugo leto na pot podajmo v organizirani skupini popotniškega društva. Koraki, ki vodijo k drznejšim potovanjem, naj bodo majhni, ampak vsak naj bo korak proč od udobja, nasproti novim dogodivščinam. Le tako, da dejansko poskusimo (z namenom, da uspemo), bomo našli način potovanj, ki nam bo najbolj ustrezal in bo za nas najbolj nagrajujoč.

Pogosto omenjam malce nenavadno besedo, ki jo rad slišim v izvirniku, saj ima tako neposreden pomen – rewarding, katere slovenski prevod bi naj bil – nagrajujoče. S tem pojmom želim opisati nagrado ali dobiček (seveda ne v denarju in materialnih dobrinah) naložbe v obliki potovanja. Na potovanje se namreč odpravimo zato, ker od tega nekaj pričakujemo, četudi je to zgolj pobeg od vsakdana.

Potovanja nas bogatijo, ko o njih razmišljamo, saj se takrat informiramo o krajih in deželah. Bogatijo nas, ko se nanje pripravljamo, saj se soočamo z izzivi, kot je pridobitev viz, nakup letalskih vozovnic, organizacije prevoza s trajektom ipd. Bogatijo nas, ko se soočamo s kulturnim šokom. Bogatijo nas, ko se nanje spominjamo in s pridom uporabljamo izkušnje, ki so nam jih potovanja dala. Ne pravijo zaman, da so potovanja šola za življenje. Potovanja so naložba, o tem ni dvoma. Zaradi tega je smiselno razmisliti o tem, kateri način potovanja izbrati, da bo kar najbolj nagrajujoče.

Načinov, na katere lahko potujemo, je ogromno. Lahko potujemo sami, z ženo, z družino, z otroki, s prijatelji ali v skupini neznancev. Lahko potujemo peš, s kolesom, motorjem, avtom, avtodomom, ladjo, jadrnico ali kar z več prevoznimi sredstvi. Lahko odpotujemo v sosednji kraj, na drugi konec Slovenije, na hrvaško morje, po Evropi ali v daljni svet. Lahko se odpravimo na roadtrip, planinski izlet, kolesarjenje, križarjenje ali v neznano z avtostopom. Lahko potujemo v lastni režiji, s sindikatom, klubom popotnikov, turistično agencijo in še kako. Lahko potujemo na karneval, koncert, na ogled mesta, na morje, v hribe ali po neki deželi po dolgem in počez. Lahko potujemo v razvite dežele, kjer se cedita med in mleko ali v dežele, kjer se nam ob prizorih revščine ljudje zasmilijo v dno duše. In še in še. Vseh kombinacij in načinov, na katere lahko potujemo, je ogromno. A katerega izbrati?

Izbira je v veliki meri odvisna od naših zmožnosti in želja ter seveda razlogov, zaradi katerih se na potovanje sploh odpravljamo. Način potovanja, ki ga bomo izbrali, kadar se na potovanje odpravimo zaradi tega, ker nam dolgčas, je zagotovo drugačen kot takrat, ko se na potovanje odpravljamo, ker želimo spoznati življenje ljudi na drugi strani zemeljske oble. Kadar se želimo odpočiti od službe in z družino v miru preživeti nekaj časa na morju, bomo zagotovo izbrali drugačen način potovanja, kot takrat, ko se v nas prebudi pustolovski duh in bi se radi lotili nečesa drznega in divjega. Če k vsem tem možnostim prištejemo še trud ter razpoložljiv čas in denar, ki smo ju pripravljeni za potovanje nameniti, je zmeda popolna.

Seveda se vsej tej zmešnjavi lahko relativno preprosto izognemo, če natančno vemo, kaj od potovanja pričakujemo ter kje in kako bomo do tega prišli. Lahko se s tem zadovoljimo, tako da nam ni treba preizkusiti ničesar novega in to je za nas najbolj nagrajujoč način potovanja. Kadar pa želimo, da bi bilo naše potovanje nagrajujoče kako drugače, oziroma si želimo od potovanja nekaj več, bo najbrž treba preizkusiti kakšen nov način potovanja.

O tem, kako se tega podviga lotiti, prihodnjič.