Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Najdaljše družinsko potovanje

Posted on 25. oktober 2023 by Davor

Ali se le meni dozdeva, ali svet postaja vse manjši z leti? Svet popotništva in potovanj, namreč. Saj vem, da je to naravni cikel in ga tudi razumem, a ko se sam zalotiš, da si se vanj ujel in to občutiš na lastni koži, je vendarle precej drugače, kot če nekaj le veš, ne da bi dejansko izkusil. Kaže, da sva s Sabrino, ko je treba spakirati in odpotovati, ponovno sama, kot sva bila nekoč. Takrat, ko še nisva imela otrok in sva potovala v dvoje. Sledila so leta družinskih potovanj in sedaj se je cikel obrnil, tako da sva ponovno v dvoje. Saj ne, da v dvoje nisva potovala, ko so bili otroci zreli za potovanja, a tisto so bila predvsem motoristična potovanja, ko drugače kot v dvoje (ali solo) ne gre. Sedaj pa je videti, da se bova na potovanja odpravljala le še v dvoje. Z izjemo mojih občasnih solo podvigov, o katerih ne smem sedaj niti razmišljati, kaj šele razpravljati.

Tako se nocoj, ko to pišem, s Sabrino odpravljava na najdaljše družinsko potovanje v letošnjem letu. Ob tem, ko sem to zapisal se sprašujem ali smo še sploh upravičeni do naziva, ki ga nosi naša spletna stran, Popotniški dnevnik družine Bračko. Nisem prepričan. A glede na to, da je naš spletni dnevnik že v petnajstem, ja v 15. letu, bo ime najbrž ostalo. Morda pa nama še kdaj uspe prepričati Mašo ali Saro ali celo obe, da se odpravimo na kakšno skupno potovanje, kdo bi vedel.

Skratka, potovanje v Izrael sva dokončno odpovedala in tudi letalski prevoznik je končno odpovedal let. Tako lahko brez slabe vesti že čez dve uri odpotujeva drugam. Tja, kamor greva z največjim veseljem, na Portugalsko. Kar še posebej razveseljuje tako mojo popotniško žilico, kot tudi minimalistično plat, je to, da je vsa najina prtljaga v dveh nahrbtnikih, ki skupaj tehtata borih 9 kilogramov. A sedaj se spuščam že v podrobnosti, ki jih raje prihranim za pisanje po potovanju.

Odpoved potovanja je lahko dobrodošla

Posted on 22. oktober 2023 by Davor

Odpovedi potovanj, ki smo jim bili priča pred dobrimi tremi leti, ko je svet zajel zloglasen virus, so pozabljene. Vsaj za nas lahko trdim, da tisto obdobje na nas ni pustilo trajnega vtisa na to, kako potovanja načrtujemo in rezerviramo. Ko se za neko destinacijo dovolj ogrejemo, počakamo, da se uskladimo glede termina in takoj, ko je mogoče, naredimo rezervacijo letalskih vozovnic. Znesek, ki ga namenimo za letalske vozovnice, je še vedno postavka, ki precej vpliva na stroške potovanja, a ga je mogoče precej zmanjšati, če se za nakup letalskih vozovnic odločimo dovolj zgodaj. Žal teh že skoraj desetletje več ne kupujemo pravočasno, da bi dobili najugodnejšo ceno, a to ne spremeni dejstva, da letalske vozovnice predstavljajo velik del sredstev, ki jih namenimo potovanjem. Na primer, zgolj v lanskem letu smo na potovanje leteli štirikrat, od tega trikrat izven Evrope. Če bi lahko vse te vozovnice kupili po najugodnejših cenah, bi zagotovo prihranili za eno lepo družinsko potovanje. A žal ne gre. Smo imeli pa srečo in nobenega od teh potovanj nismo odpovedali, oziroma nam ga niso odpovedali. Ne glede na naše izkušnje, ima pri načrtovanju, izvedbi in uspešni vrnitvi s potovanja, sreča precej večji vpliv, kot si morda priznamo. Sploh, ko načrtujemo daleč vnaprej, v bolj eksotične dežele ali celo v dežele, kjer je nevarno. Takrat je dejavnikov, ki ogrožajo dejansko izvedbo potovanja, izjemno veliko.

S Sabrino bi naj naslednji teden poletela v Tel Aviv. V Izrael. A tega zaradi očitnih razlogov ne bova naredila. Začuda letalski prevoznik meni drugače, saj pravi, da polet ni odpovedan. Kaže, da nama ne bo preostalo drugega, kot da letalske vozovnice pustiva, da propadejo. Žal. A na srečo sva lahko uspešno in brez stroškov odpovedala vse rezervirane namestitve, druge prevoze in rentacar. Vse sva namreč rezervirala vnaprej, saj je Izrael dokaj specifična destinacija, kamor se na potovanje v lastni režiji ne moreš odpraviti nepripravljen. Po pravici povedano nama to, da v Izrael ne potujeva, ustreza. Gre namreč za destinacijo, ki naju nikoli ni privlačila, a sem tokrat Sabrino ujel na levi nogi in jo prepričal, da bova tam doživela nekaj posebnega. V kar sem resnično verjel, dokler se nisem v to, kaj Izrael ponuja in kako je tam mogoče potovati, bolj poglobil. Ni mi bilo všeč. Skratka, v Izrael ne greva in prav je tako. Izgubo vrednosti letalskih vozovnico bova pa tudi preživela, ne bo prvič.

Saj to ne more biti res! Dodajam k temu prispevku, ki sem ga imel že napisanega, ko sem danes zjutraj prejel obvestilo, da je odpovedan nek drug let za neko drugo potovanje, ki ga načrtujeva za naslednje leto. Za destinacijo, kamor ne želiva, nama leta ne želijo odpovedati, za deželo, kamor pa si res želiva, pa so nama let pravkar odpovedali. Ja, tako je z načrtovanjem potovanj danes, zato nepreklicno preklicujem prvi stavek tega prispevka.

Dar okoliščin

Posted on 15. oktober 2023 by Davor

Lepo je, če ti je nekaj, kar imaš rad, podarjeno. In lepo je, če znaš dar, ki ti je dan, izkoristiti. O tem, da si skozi različna obdobja v življenju človek želi različne darove, najbrž ni dvoma. So časi, ko si želimo nekaj izjemnega, veličastnega, drznega, edinstvenega ali kako drugače težko dosegljivega. A so tudi časi, ko so nam drobni darovi najdragocenejši. V mislih imam predvsem darove, ki to pravzaprav šele postanejo, potem ko se zanje angažiramo in potrudimo, da iz iskrice, ki nam je na kakršen koli način podarjena, nekaj dobrega ustvarimo. Na primer, bilo je obdobje, ko so nam bile podarjene okoliščine, v katerih smo se s pomočjo lastnega truda odpravili na enoletno družinsko potovanje po svetu. Drži, da brez iskre, ki je idejo zanetila in truda, ki smo ga v realizacijo potovanja vložili, okoliščine same po sebi ne bi bile nič posebnega. A vendar so prav okoliščine, v katerih lahko uresničujemo svoje želje, se zabavamo, družimo, ustvarjamo ali kako drugače uspevamo, velik dar. Ta dar, ki mu danes tako pravim, resda ni vedno očiten in to postane šele, ko ga izkoristimo. In v tem, da okoliščine, v katerih se znajdemo ali živimo, prepoznamo kot dar, iz katerega lahko nekaj dobrega ustvarimo, je čar. Potemtakem je tudi jesensko vreme, ki smo ga deležni to jesen, dar. A to, kar bomo s pomočjo teh okoliščin ustvarili, je na nas. Tako v tem času, ko ne razmišljam o težko dosegljivih ciljih, gledam na stvari.

S Sabrino sva si, zahvaljujoč prečudovitim vremenskim razmeram, ponovno privoščila podaljšan vikend in za tokratni cilj izbrala morje. Z motorjem sva bila letos že marsikje, le na morju še ne.

Prepoznaven znak Opatije je dekle z galebom,

ki se ji je pridružilo še dekle z mobitelom.

To, da Sabrino prepričam, da greva na Pag, ki je meni zanimiv zgolj zaradi lokacije, je vedno težka naloga. Vedno se izkaže, da ima prav. Sabrina, ne Pag.

Pogled z obale na otoke Goli, Sveti grgur in Prvić.

Počitek ob Jadranski magistrali, kjer ob lepih vikendih potekajo gladiatorske igre z železnimi zvermi na dveh kolesih.

Motoristični izlet v Tatre

Posted on 8. oktober 2023 by Davor

Letošnjega nabiranja sončnih ur še kar ni konec in tudi zlahka pišem o tem, kako smo jih letos nabirali. Kakšen mesec po družinskem road tripu po Balkanu, sva si s Sabrino ponovno privoščila motoristični potep. Izbira destinacije za krajša motoristična potovanja do enega tedna je kar težko izbrati, potem, ko se ti zdi, da si vse atraktivne ceste in privlačne kraje v radiju tristo kilometrov že prevozil ali obiskal. Saj ne, da bi v tem radiju lepot primanjkovalo, a čar, ko obiščeš nekaj, kar še nisi, je vedno nekaj posebnega. Zato se pri načrtovanju tovrstnih potovanj vedno soočam z dilemo, kam. Sploh na motorističnih potovanjih, kjer je pot, ki je že tako pregovorno pomembnejša od cilja, še bolj pomembna. Doživljanje užitkov pri vožnji z motorjem je namreč neposredno povezano s pokrajino, po kateri potuješ in cesto, ki se vije skoznjo. Bolj, kot je cesta zavita in bolj, kot je pokrajina atraktivna, širši nasmeh je pod čelado motorista. Povrhu vožnja motorja zaradi izjemne osredotočenosti, ki jo od motorista to početje zahteva, že sama po sebi predstavlja takšno zadovoljstvo, da pravzaprav ni pomembno niti kam se pelješ, niti s kom se pelješ. Dokler se ne ustaviš, se razume, takrat sta cilj in družba še kako pomembna. Tako sem podobno, kot pomladi, ko sva načrtovala pot v Dolomite, iskal atraktivno pot in tudi destinacijo, ki bi naju pritegnila. Odločil sem se za pot v Tatre. Sabrina je bila takoj za. Sicer je pot do tja manj atraktivna, kot bi si kot motorista želela, a s tem tristo kilometrskim radijem, ki ga morava prevoziti, preden sploh začneva potovati, sva se že sprijaznila.

Tako sva se tokrat zapeljala na Madžarsko, Slovaško in Poljsko, s ciljem v Tatrah. Čez Madžarsko sva jo takorekoč ucvrla in se lepotam začela predajati šele na Slovaškem. Že drugi dan sva se zapeljala čez Nizke Tatre vse do Visokih Tater, saj razdalje tam niso prevelike. Tokrat sva prvič obiskala Zakopane, idilični turistični raj na poljski strani Tater. Tukaj blizu sva se sicer že potepala pred več kot desetletjem, z drugim motorjem, a tega kraja nisva obiskala. Zato sva bila toliko bolj presenečena, ko sva videla, kako oblegan je tako odročen kraj na jugu Poljske sredi septembra. Potem, ko sva postavila šotor in se sprehodila do mesta, je bila tam tako nepopisna gneča, da sva se zbala, da brez rezervacije ne bova prišla do mize v restavraciji. A je šlo.

Prva noč v kampu na Slovaškem pod Nizkimi Tatrami.
Sprehod po Banski Bistrici.
Štrbské Pleso, mondeno središče v Visokih Tatrah na Slovaškem.
Gozdna idila nekje ne Poljskem.
Zadnjo noč sva prespala v kampu v Bratislavi. Sicer sva tudi tukaj že bila, a naju to ni motilo. Morda bi lahko objavil kakšno fotografijo lepega starega dela Bratislave, a pogled s tega mostu čez cesto mi je bil resnično všeč.
Sombotel, bojda najstarejše mesto na Madžarskem, kjer sva si privoščila še zadnji postanek pred vrnitvijo v Slovenijo.

Tatre seveda niso niti Dolomiti, niti Alpe, a so vendarle na svoj način edinstvene in atraktivne. Prav prijetno je bilo obiskati kraje, kamor hodijo Poljaki, Slovaki in Čehi na aktivne počitnice. Pohodnikov in kolesarjev je kar mrgolelo na vseh atraktivnih lokacijah. Sama sva se jim pridružila šele popoldan, potem, ko sva namestila v kampu in slekla motoristična oblačila. No, pridružila sva se jim le na sprehajanju po mestu, kar nama je po celodnevni vožnji z motorjem najbolj prijalo.

Na obeh letošnjih motorističnih potovanjih po Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski sva sklenila, da se v gorate predele teh dežel še vrneva. Razen na ravninsko Madžarsko, ki je najmanj atraktivna dežela daleč naokrog, kar se motorističnih izletov tiče. A kot sem zapisal, sva se s tem, da se je treba zapeljati tudi skozi manj atraktivne kraje, da prideš do nečesa lepega, že sprijaznila.

Pohajkovanje po Kriških podih

Posted on 1. oktober 2023 by Davor

Minulo nedeljo sem objavi namenil preveč besed v primerjavi s fotografijami. Rek, da slika pove več, kot tisoč besed, je sicer pogosto prikladen, a ravno tako pogosto so besede tiste, ki povedo več. Zato bom poskusil tokrat z manj besedami in več fotografijami opisati doživljanje Julijskih Alp, ki mi je bilo dano to poletje.

Bogastvo slovenskega visokogorja je resnično neprecenljivo. A bojim se, da je Slovencev, ki se tega zavedamo, vedno manj, če sodim po obisku gora. Je pa tujcev, ki te iste lepote cenijo, vedno več. Morda se motim, saj verodostojnosti tega nisem preverjal, pišem zgolj po tem, kar sem v gorah v zadnjih treh desetletjih sam opazil. Zato se v razloge za to ne bom niti spuščal. Me pa resnično bega to, da se na prekrasno sončno soboto, za katero je napovedano prečudovito in stabilno vreme, v dvomilijonski deželi tako malo duš odpravi na izlet v visokogorje. Ta dan sem hodil vsaj osem ur in pri tem premagal dobrih 13 kilometrov po enem najlažje dostopnih visokogorskih območji. Skratka, obdelal sem nekaj terena. Pa vendar v celotnem dnevu (razen na koči) nisem srečal kaj več, kot nekaj deset ljudi. Saj vem, da imamo ljudje različne sprožilce, ki v nas prebudijo občutek, da smo del nečesa velikega, nedoumljivega, božanskega ali kakorkoli že spoznanje, da se svet ne vrti le okrog nas, imenujemo. In če so nam za prebujanje teh spoznanj potrebni zunanji pogoji, potem so v slovenskem visokogorju zagotovo eni najboljših, kar jih je na tem svetu.

Za dobro jutro me je pod Bovškim Gamsovcem od blizu pozdravil ta kapitalec.

Nov dan je prinesel sveže nebo in prečudovite razglede.

Eno od treh jezer na Kriških podih.

Železnina.

Sivino in modrino občasno popestrijo tudi druge barve.

Sestop proti Luknji. V ozadju Triglav.

V pričakovanju sončnega zahoda na Kriških podih.

Prečudovit dan v Julijcih

Posted on 24. september 2023 by Davor

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).

Še s podnapisi.

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

Z motorjem na Češko

Posted on 17. september 2023 by Davor

Letos si nisva uspela privoščiti daljšega motorističnega potovanja, sva pa naredila nekaj krajših. V prvem poletnem mesecu sva se podala v kraje, ki naju brez izjeme navdušijo, v Dolomite. Kar drugič v osmih mesecih v iste kraje. Bi rekel, da se nikamor ne vračava tako pogosto. V drugem poletnem mesecu pa sva za motoristični izlet izbrala destinacijo, kjer že zelo dolgo nisva bila, Češko. Večjim krajem sva se izognila, saj za potovanja z motorjem niso mamljivi in se raje zapeljala na stranske poti. Obiskala sva regijo Bohemija na jugozahodu Češke, kjer kraljujejo neskončni gozdovi narodnega parka Šumava. Prekrasna kulisa za vožnjo z motorjem. Izjemno sva bila navdušena nad tem, kar sva videla.

Češki Krumlov in reka Vltava ter gradovi, ki sva si ogledala le od zunaj, saj sva jih videla že zadostno število in so v glavnem od zunaj videti lepši, kot od znotraj.

V narodnem parku Šumava je zjutraj lažje kot kavo, najti pristne in slastne češke knedle. Z borovnicami!

Češke seveda ne gre obiskati, ne da bi se prej ali slej spotaknil ob grad ali pivnico. A raje kot pivnico, sva obiskala pivovarno in to takšno, kjer teče proizvodnja, ki si jo je mogoče ogledati.

Karlovi Vary, češka, a lično dodelana različica termalnega kraja.

Še dva prekrasna razgleda, ki sva jih našla v Avstriji, na poti do Češke in nazaj.

Poletna norišnica in zatišje

Posted on 10. september 2023 by Davor

Poletja so res malce preveč pestra, kar se tiče pohodov, potepov, počitnic, dopustov, potovanj in vseh drugih mogočih oblik gibanja nekje zunaj in hkrati dovolj daleč od doma, da lahko rečemo, da gremo na izlet. Priložnosti kar ne nehajo in nehajo deževati. Sploh sedaj, ko ne dežuje dež in je prečudovito vreme. Da bi se na začetku septembra hvalili z indijanskim poletjem je še prezgodaj, saj to morda še pride. A vsi se bolj ali manj zavedamo, da je jesen in z njo zmanjšanje števila uric, ki jih lahko preživimo na s soncem obarvanem izletu, blizu. Jaz imam s tem kar težavo, saj me kar vleče na izlete v gore, na morje, peš, s kolesom, z motorjem, kot medveda, ki pred pričetkom zime nabira zaloge hrane. Le da si jaz nabiram sončne ure, kot da bi jih lahko akumuliral za dolgo zimo. In to ne kakršnekoli sončne ure, ne. Lokalne, pridobljene s sprehodi in postopanjem okrog hiše, ne sodijo v to kategorijo, ampak morajo biti pridelane na potovanjih oziroma izletih. Lokalne sončne urice bomo tako ali tako nabirali tudi čez zimo, ko se bo pojavila priložnost. Resda bolj na žličko, a v kratkih zimskih dnevih pride prav vsak žarek sonca. Malo predaleč sem zašel s pisanjem o tem, kako bo pozimi, saj je zunaj, tudi doma, vendar pravcato poletje.

Zaradi vsega nabiranja poletnih sončnih ur v obliki izletov in potovanj, na katera smo se poleti odpravili skupaj in tistih, na katera sem se odpravil sam, ni bilo prave priložnosti česarkoli o tem za povedati. A to ni nič novega, saj se s tem soočam bolj ali manj vsako poletje od junija naprej. Morda bi bilo bolje, da bi tudi naša spletna stran imela poletne počitnice in bi se z zapisi s potovanj in izletov ter popotniškimi spoznanji vrnili šele septembra. Zraven tega je poletni čas tako ali tako obdobje, ko je marsikdo na dopustu in namesto, da ljudje prebiramo zapise s potovanj drugih, takrat raje doživljamo in si zapisujemo lasten potopis.

Skratka, kaj več o tem v tem trenutku ni za dodati. Zapise s poletnih potepov moram zbrati in urediti fotografije, šele nato jih objavim. Z nepredstavljivo zamudo za današnje čase, ko stara novica v trenutku ponikne v neskončnih zidovih, kamor nas odnese drsanje po zaslonih. A to objavljanje z zamudo je tudi iz inata (da ne napišem navkljub, ki niti približno ne zveni tako dobro) in iz mojega prepričanja o tem, čemu je namenjen skopo odmerjen čas, ko smo na potovanju. Pravzaprav mi je zastareli model objavljanja (kakršnega koli zanimivega) potopisa v obliki knjige, ki lahko izide tudi leto dni po potovanju, še danes najbolj pri srcu. Potovanje, ki v človeku pusti globljo sled od spomina na fotografije, sled v obliki sprememb v njegovem dojemanju sveta, zahteva čas za razmislek in kontemplacijo ter čas, da se to zapiše v obliko, ki bo zanimiva tudi za nekoga drugega. Zraven tega ima pisanje o lastnih potovanjih en čudovit stranski učinek in sicer podoživljanje lastnih doživetij. A saj pravim, da je za to treba počakati, da mine norišnica in da nastopi zatišje.

Road trip po Črni gori in Srbiji

Posted on 27. avgust 2023 by Davor

Letošnji družinski poletni dopust smo preživeli na poti, kar ni nič posebnega za potovanje, le v avtu smo bili še več časa, kot sicer. Pravcati road-trip smo si privoščili, takšnega, kot ga imamo radi. Vsak jutro se zbudimo v drugem avtokampu, zajtrkujemo, pospravimo šotore in opremo, zapustimo avtokamp ter se zapeljemo naprej do novega avtokampa, kamor prispemo enkrat v popoldanskih urah. Vmes se ustavimo povsod, kjer se nam zljubi in počnemo to, kar se nam ljubi. Popoldan znova postavimo šotore, večerjamo… in tako dan za dnem.

Iz Bosne, kjer smo doživeli imenitno gostoljubje, smo se zapeljali v Črno goro, a tokrat le na severni del, v Durmitor. Tukaj smo bili nazadnje pred tremi leti, v časih zapiranja mej, oz. v trenutku, ko so bile odprte. A lepote Durmitorja so tako posebne in preprosto dostopne, da se tja dokaj pogosto vračam. Takrat smo skušali osvojiti enega od vrhov, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Zato sem letos ponovno poskusil, a sam. Brez težav sem osvojil najvišji vrh Črne gore, Bobotov kuk na višini 2.523 metrov. Dostop je bil prečudovit, kar se tiče razgledov,

a ko sem se približal vrhu, se je ta sramežljivo ali pa morda hudomušno zavil v meglo.

Črnogorci imajo markacije, ki planinca, ki že malce upočasnjuje svoj tempo, spodbudijo k temu, da stopi hitreje.

Pogled z najbolj atraktivnega mostu daleč naokrog. Most Đurđevića Tara se pne 172 metrov nad smaragdno reko Taro. Zna biti kar strašljivo sprehoditi se po njem.

Če dobro pogledate spodnjo fotografijo, lahko opazite nekoga v zraku, ki se drznega spušča po jeklenici napeti čez kanjon.

Pot smo nadaljevali po Srbiji in sicer po krajih, kjer smo bili prvič. Bilo je prečudovito. Sicer je bilo avtokampe tam težje najti, a tisti, ki smo jih našli, so bili nekaj resnično posebnega. Tale nad Zlatarskim jezerom ne potrebuje komentarja.

Sicer se je zvečer kmalu ohladilo na borih deset stopinj in smo se skrili v šotora, a noč na srečo ni bila premrzla. Zjutraj je pa k prebujanju seveda najbolj pomagalo sonce.

Obiskali smo tudi opevani Zlatibor, turistični biser južne Srbije. Sicer zelo obiskano in na nek način petično, a simpatično mestece.

Bolj kot mesto, nas je pritegnila divjina naokrog. Odšli smo v park Mokra Gora in se sprehodili do razgledišča Banjska stena nad jezerom Perućac in reko Drino.

Obiskali smo tudi Drvengrad, vasico, ki jo je za potrebe enega svojih filmov dal zgraditi priznani filmski režiser Emir Kusturica.

Našli smo še en avtokamp, v katerem smo izkusili izjemno gostoljubje, zaradi katerega te dežele tako radi obiskujemo. To, da so potovanja najprej stik z ljudmi in šele nato vse druge znamenitosti in lepote, smo namreč že zdavnaj spoznali. Prekrasen avtokamp se imenuje Viljamovka, saj je v nasadu hrušk, ki so bile letos, tako kot pri nas doma, zaradi pozebe prazne. A gostitelj je imel zadostno količino viljamovke na zalogi, da nas je dostojno počastil s pijačo dobrodošlice.

Potem, ko sem mislil, da že dokaj dobro poznam kulinarično ponudbo teh krajev, sem tukaj videl in poskusil nekaj novega, predvsem pa izjemno okusnega. Komplet lepinja je moja nova najljubša jed, ko naslednjič zaidem v te kraje.
Še dve z reke Drine.

V zadnjem kampu, tam nekje ob Drini, kjer reka zadnjih nekaj desetletij razmejuje dve državi, smo si izposodili čoln. Nič posebnega, le spokojen spust po mirni vodi smo si privoščili. Kar je seveda več kot dovolj za lep dan na potovanju. Pravzaprav je bilo vse, kar smo na tem kratkem potovanju po bližnjih deželah doživeli, več kot dovolj za še eno čudovito potovanje. Skorajda bi zapisal, da imamo najlepše kraje in najprijaznejše ljudi na svetu takorekoč na dosegu roke in nam zato ni treba potovati v daljne in eksotične dežele. A to ne bi bilo povsem res, saj lepe kraje in prijazne ljudi srečujemo povsod.

Road trip po Hrvaški in Bosni

Posted on 20. avgust 2023 by Davor

Kdaj je pravzaprav sezona potovanj? Po eni strani se zdi, da se nikdar ne konča, po drug strani pa je vsakomur jasno, da je daleč največja gneča na turističnih destinacijah v poletnih mesecih. Zagotovo ima vsakdo dober razlog, zakaj v tem času potuje in tudi mi ga imamo. A vseh parametrov, s katerimi načrtujemo potovanja, nikakor ne moremo uskladiti tako, da bi nam ustrezali v pravi meri, zato seveda sklepamo kompromise. Potovati v času, ko je turistična sezona na vrhuncu in povrhu v turistične kraje, ni kombinacija, ki bi jo izbral, če bi imel na izbiro boljšo alternativo. Zraven nevzdržnih vremenskih razmer, zastojev na cestah, gneče in povišanih cen, me na potovanjih v času sezone pravzaprav najbolj omejuje pomanjkanje možnosti za spontanost. Namreč, mi radi kampiramo (predvsem jaz), a danes je v poletnih mesecih postalo praktično nemogoče brez rezervacije priti do prostora za šotor v avtokampu. To, da moramo road-trip po Evropi načrtovati do te mere, da vnaprej rezerviramo avtokampe, je za nas misija nemogoče. Saj skoraj nikoli vnaprej ne vemo, kje vse bi se želeli ustaviti in kateri dan bomo do katerega avtokampa prišli. Povrhu se za tovrstna potovanja odločamo tik pred zdajci, tudi zaradi vedno bolj spremenljivih vremenskih razmer. Ko sva se pred dvema mesecema odpravila na večdnevni izlet z motorjem proti Hrvaški, sem si v Lukovici premislil in sva se zapeljala v Dolomite. Kako naj s takšno dovzetnostjo do spontanosti karkoli rezerviram vnaprej? Tudi na potovanje, o katerem želim pisati sedaj, smo se nameravali odpraviti v petek, a smo se zaradi vremenskih razmer odpravili šele v nedeljo. Sicer sem tik pred zdajci poklical v štiri ali pet avtokampov, a nihče ni več sprejemal rezervacij. Še to, da smo se odpravili dva dni kasneje, se je izkazalo, da je bilo prehitro, saj smo imeli prvi dve noči v šotoru dokaj pestri z vremenskega vidika. Šele, ko smo zapustili kraje, v katerih so prevladovale vse oblike nam neljubih razmer, ki sem jih naštel zgoraj, se je potovanje prevesilo v uživanje na polno.

Mašo sva pobrala v Zadru, kamor je prispela s katamaranom in začeli smo še eno skupno oziroma družinsko potovanje. Letos že tretje te vrste. A čas, ko bova s Sabrino potovala le še v dvoje, je najbrž blizu, otroci rastejo. Za prvi dve noči smo izbrali enega od kampov pod prekrasnim Biokovim, iz katerega je dobro izhodišče za tamkajšnje prečudovite kraje, a so nam vremenske razmere preprečile vse pohode, razen sprehodov ob morju. Tudi prav. Bili smo veseli, da se nam ni nič pripetilo in smo nadaljevali s potovanjem.

Ta plaža je videti mamljivo predvsem na račun zgodnje ure in odročnosti parkirnega prostora. V ozadju otok Brač.
Kot ob vsakem obisku tega konca sveta, se je kot najbolj gostoljubna dežela izkazala Bosna in Hercegovina. V avtokampu blizu Mostarja me je lastnik pozdravil z: “Brate Davore!”, čeprav se več ne spomni, da sem pri njem že kampiral, ko sem po teh krajih kolesaril pred petimi leti.

Počastili so nas z lahko večerjo in precej več pijače, ko smo jo lahko popili, tako, da smo jo še prinesli domov. Zjutraj smo si izposodili še kajake (ne da bi morali zanje plačati) in zaveslali po reki Buni, na koncu pa za kampiranje plačali 15EUR!

Le lani sem se peljal mimo, ne da bi se v Mostarju ustavil in sprehodil. Tokrat nam je bil še posebej všeč, saj je bil sijajno obarvan.

Maša in Sabrina drvita s čolnom po Neretvi pod mostarskim mostom.

Razgled proti Mostarju z jutranjega sprehoda na srednjeveško utrdbo.

Planinska hiška pod vrhom Orlovača.

Skratka, Bosna je resnično destinacija, kjer ima človek zaradi gostoljubja občutek, da se je znašel na drugem svetu, ne le v drugem času in prostoru. A naj bo za danes dovolj. Toliko o prvih dveh državah, ki smo jih obiskali na letošnjem družinskem road-tripu po Evropi.