Category: Ostalo

Poletje se je za letos dokončno poslovilo. To pomeni, da smo opravili s poletnimi počitnicami in aktivnostmi, ki zahtevajo sončno toplo vreme (koliko ga je pač letos bilo) in se začeli predajati jesenskih izletom ter morebiti pripravljati na zimo. Popotniških idej je seveda veliko preveč, glede na razpoložljive možnosti, zato je treba dobro premisliti in izlete oz. potovanja skrbno izbrati. Najpreprosteje se je seveda odpraviti nekam po Sloveniji, ki kljub majhnosti ponuja toliko lepot, da jih je ob primernem doziranju dovolj za vse življenje. Treba je le odložiti daljinca, se obuti in iti ven ali zaviti z avtoceste in se zapeljati po kakšni lokalni poti. Za to ni treba po novo športno opremo, treba si je le vzeti čas.

Zraven tega so izleti po Sloveniji najcenejša oblika potovanj. A le za nas, ki imamo to srečo, da tukaj živimo. Za celodnevni izlet po čudoviti in brezplačni naravi, ki nas obkroža, ne potrebujemo ničesar drugega kot nekaj evrov za pot, da se pripeljemo do izhodišča. Stroške s hrano in oblačili pa imamo tako ali tako tudi, če ostanemo doma. Pomislite, koliko več morajo za potepanje po Sloveniji plačati tujci. Ti morajo zraven tega plačati še pot, prenočevanje, če pridejo za več dni, vodenje in še kaj. Pa ne mislite, da pridejo zato, ker je Slovenija zanje poceni. Bi verjeli, če zapišem, da tuje agencije prodajajo 9 dnevno potovanje po Sloveniji za 7.000 ameriških dolarjev? Pa je res! Obisk Bleda, Ljubljane, Postojne, izlet po logarski dolini, rafting na Soči in še nekaj malenkosti, stane od 5.500 EUR na osebo naprej. Seveda to prodajajo kot pravljično destinacijo Awarded one of National Geographic’s 2014 Tours Of A Lifetime, this eco-friendly, culturally rich and appetizing adventure is the stuff that legends is made of.”

Sedaj verjamete, da živimo v pravljični deželi? “Blessed with an abundance of old world charm, alpine paradises, castles straight from storybooks, villages locked in time and a pastoral countryside so perfect it doesn’t seem real, this private guided journey through one of Europe’s best kept secret, Slovenia, packs quite a punch for anyone after eco-friendly adventures, wide open spaces and food fresh from the farm.”

A pustimo pravljice, prodajne slogane in turizem za bogataše. Dejstvo je, da lahko vsak kraj v Sloveniji obiščemo na enodnevnem izletu, kar je precej enostavneje in ceneje, kot tisti, ki v Slovenijo pridejo od daleč. To sicer ni primerljivo, a vendar bi bilo lepo, če bi se lepot, ki nam jih ponuja Moja dežela, bolj zavedali in jih tudi obiskovali. Vse, kar je treba storiti, je izrabiti priložnost, ki sem nam ponuja pred vrati in se podati na izlet.

Zbudil sem se zjutraj in našel svet na pragu. (Loesje)

Nazadnje sem zapisal, da ne bomo prepotovali celega sveta, saj to nikdar ni bil naš namen. Vsekakor pa si še danes, po vseh letih potovanj po svetu, še vedno želimo obiskati čim več privlačnih krajev. A takšnih, ki bi bili po našem okusu (kot sem že omenil) ni tako veliko, kot bi si človek mislil. To nazorno prikazuje zemljevid krajev (glej spodaj), ki smo jih že obiskali. Največja koncentracija teh krajev je seveda v naši bližini; Evropa z bližnjo okolico, od Turčije na jugu, do Norveške na severu ter Portugalske in Irske na zahodu. To je jasno, saj so nam ti kraji tako blizu, da jih je mogoče doseči s kratko ali malce daljšo vožnjo z avtomobilom (ali še bolje z motorjem).

Naslednja visoka koncentracija obiskanih krajev je v jugovzhodni Aziji in na indijski podcelini. To je predel sveta z deželami, ki so nam najbolj pri srcu, zato smo ga obiskali že velikokrat. Sledi prav tako privlačna, a od Azije povsem drugačna, Latinska Amerika. Tudi tam smo obiskali že vse dežele, ki so nas pritegnile; od Ognjene zemlje, tako rekoč tik ob Antarktiki, do tropskih dežel ob ekvatorju, Mehike in Karibov. S tem se predeli sveta, kjer smo obiskali več dežel, končajo. Ostali kraji, ki smo jih obiskali, prav izstopajo, saj so izven naših »standardni« poti. Tako smo obiskali nekaj (za naše pojme odročnih) predelov severne Amerike, Tokio, Iran in Avstralijo. To je vse.

Na zemljevidu so jasno vidne vrzeli: Afrika in Arabski polotok, Rusija in Kirgi, Kaza in drugi *stani ter severna Amerika. Razen tega, da nas dežele s teh koncev sveta še niso pritegnile, oz. ne ustrezajo našim zahtevam, posebnih razlogov, zaradi katerih tam še nismo bili, ni. A četudi bi odpotovali v npr. Rusijo, tistih nekaj privlačnih krajev, ki bi jih v tej gromozanski deželi obiskali, ne bi zapolnilo praznine. Zemljevid popotniških destinacij sveta je pač takšen, kot marsikaj na tem svetu, neuravnotežen. Zato bomo na zemljevid obiskanih krajev žebljičke še naprej pripenjali v nam privlačne in dosegljive predele sveta, tako, da bo tam koncentracija obiskanih krajev še višja. Kljub temu pa upam, da nam uspe zabiti kakšen žebljiček tudi v katero od vrzeli in tako popestriti naš zemljevid (in morda še kaj).

Današnji dan – 17. julij 2014 – je prav poseben dan. Pred natanko petimi leti smo na teh straneh objavili prvi prispevek. Prispevek ni bil le prvi, temveč za nas (in morda tudi za kogar od vas) najpomembnejši. Vseboval je namreč največjo novico, kar smo jih kadarkoli obelodanili in sicer, da se odpravljamo na enoletno potovanje po svetu s petletno Mašo in desetletno Saro. V prispevku sem zapisal, da: “Odrinemo tretjega avgusta 2009, vrnemo se predvidoma avgusta 2010.” Šele danes vem, kako močna in drzna napoved je to bila! Temu primeren je bil tudi odziv nanjo, saj ste se odzvali s kar 75 komentarji in nam namenili precej dobri misli.

Še danes se mi zdi neverjetno, da nam je napoved o enoletni odsotnosti od doma uspelo na tako preprost način uresničiti. Takrat smo odpotovali za celo leto, se vrnili domov, čez čas ponovno odpotovali in potujemo še danes. Sicer ne za tako dolgo obdobja in ne vedno v polni postavi, a potujemo in še bomo potovali. Sicer nismo prepričani kam, kdaj, s kom in kako, a bomo potovali. Morda smo pravkar na pragu naslednje velike pustolovščine. Kdo ve…

Od 17. julija 2009 do danes smo popotniške dogodivščine in misli objavili v 308 prispevkih, ki so si prislužile več kot pol milijona vaših ogledov. A to so le številke, kar šteje so občutki. Tako vaši, ki jih doživljate ob prebiranju, kot naši, ki jih doživljamo na potovanjih in doma.

Hvala, ker potujete z nami!

Od vrnitve s Cipra je minil šele mesec, a se nam je v tem času toliko dogajalo, da se zdi cela večnost. Po tihem priznam, da fotografij s Cipra še nismo skupaj pogledali. So prečiščene in zbrane, le usesti se še moramo skupaj in si jih pogledati. V mesecu maju se je namreč pričela sezona piknikov, rojstnodnevnih zabav, dela na vrtu, kolesarjenja, pohajkovanj v naravi, nabiranja bezga in špargljev, skratka aktivnosti izven hiše. Zdi se mi, da tudi šola od otrok sedaj zahteva največ. Pomlad je pač čas, ko se narava na novo rojeva in je rast v največjem zagonu, kar seveda vpliva tudi na nas. Zato nas včasih kar preveč razganja od priložnosti, ki se v tem času ponujajo. Časa za posedanje na kavču preprosto zmanjkuje. Da ne bo pomote, časa imamo dovolj, tako v dolgih zimskih večerih, kot dolgih poletnih dnevih, le namenjamo ga različnim aktivnostim, ki jih prilagajamo letnim časom. K temu sodijo tudi termini naših potovanj, ki jih, kolikor je to pač mogoče, prilagajamo letnim časom. Tako se na potovanja v daljne dežele raje odpravljamo ko je pri nas zima, saj so pomlad, poletje in jesen tako čudoviti pri nas, da jih je škoda zamujati.

Popotniško leto 2014 smo pričeli v Indiji. Sledil je trimesečni premor od potovanj, nato smo se odpravili na Ciper. O tem, kje, kaj in kako bomo čez poletje, sicer že razmišljamo, a dorekli nismo še ničesar.

Danes se je začel najnapornejši mesec v letu, junij. Pred letom dni sem zapisal: »Zakaj je treba zraven vseh zaključnih prireditev na osnovnih, glasbenih, baletnih in Aikido šolah ter pri tabornikih, v ta mesec trpati še zobozdravnike in druge dohtarje, servise za avto, dela na hiši, piknike, rojstne dneve, poroke, sindikalne izlete, srečanja, koncerte, festivale in še kakšen milijon drugih dogodkov?« Da planinskih, kolesarskih, motorističnih in drugih izletov niti ne omenjam.

Skratka, poletje je še daleč, saj je načrtov za junij toliko, da bi zanje potrebovali vsaj dva meseca. Nečemu se bo treba pač treba odpovedati. A tako, kot to radi počnemo na potovanjih, se bomo prepustili spontanosti in se s tem, kaj bomo počeli in česar ne, ukvarjali sproti.

V zadnjem času smo slišali preveč zgodb ljudi, ki so na potovanju doživeli toliko neprijetnosti, da se jim je vse skupaj zamerilo. Tudi do te mere, da so dejali, da se v deželo, po kateri so potovali in se jim je zamerila, ne vrnejo. Morda so se nekaterim zamerila celo potovanja na splošno. Žal je tako, da se to največkrat zgodi manj izkušenim popotnikom, takšnim, ki se z velikimi pričakovanji prvič odpravijo na obisk kakšne eksotične dežele.

Kako to preprečiti?

Prva stvar, katere se je treba zavedati je, da je možnost, da se nam na potovanju pripetijo neprijetnosti, premosorazmerna z eksotičnostjo dežele, kamor se odpravljamo. Bolj kot so dežela in njeni ljudje drugačni od krajev in navad ljudi, ki jih poznamo, večja je možnost, da bomo priča (ali udeleženec) dogodkov, ki nam ne bodo všeč. Zato se mora vsakdo, ki se namerava odpraviti na potovanje, vprašati ali se je pripravljen s čudesi dežele, predvsem pa njenimi ljudmi (kakršnikoli že so), soočiti. A zakaj bi se izpostavljali neprijetnostim, nevarnostim, mukam in vsem mogočim tegobam, ki spremljajo popotnike (in turiste), ko se odpravijo v daljne neznane dežele, ko pa je v bližnji okolici toliko lepih krajev. Slovenska obala in hribi ter hrvaško morje ponujajo vse, kar človek na dopustu potrebuje. To morda drži za marsikoga, ne pa za vse. Zato morajo biti tisti, ki jih vleče dlje, pripravljeni na to, da daljne dežele ne prinašajo le eksotičnih lepot, temveč tudi eksotične tegobe.

Druga stvar so pričakovanja. Manj kot jih imate, lažje boste tujo deželo sprejemali. Seveda pa se je na to, kaj pričakovati v daljni deželi, nemogoče pripraviti do takšne mere, da bi se izognili vsem neprijetnostim, ki nas tam daleč utegnejo pričakati. O deželi sicer lahko prebiramo knjige, brošure potovalnih agencij, spletne strani, popotniške dnevnike, gledamo dokumentarne filme in se pogovarjamo z ljudmi, ki so deželo že obiskali. S tem bomo pridobili koristne informacije o tem, kaj eventualno lahko v tuji deželi pričakujemo. A pri tem je treba razlikovati med objektivnimi in subjektivnimi informacijami. Eno so podatki o valuti, cenah, vremenu, krajih, znamenitostih, kakovosti hotelov, kulinariki ipd. To, kakšna je dežela za potovanja in kako jo boste na potovanju doživljali vi, je povsem druga zgodba. Mi na teh straneh zapisujemo naše vtise. Tako sem na primer za Indijce zapisal, da so največja znamenitost Indije. Kljub temu, da smo se v Indiji prevečkrat znašli v situacijah, ko so nas hoteli naplahtati. A mi smo te situacije prenašali z lahkoto. Navsezadnje je za nami že kar nekaj popotniške kilometrine in popotniškim tegobam ne pustimo, da nam pridejo do živega, saj smo se jih naučili obvladovati. Seveda se kdaj zgodi, da nam neprijetnosti na potovanju pridejo čez glavo, a še nikoli se nam ni zgodilo, da bi nam bilo zaradi njih žal, da smo deželo obiskali.

Začetniki, nasvete izkušenih popotnikov jemljite z rezervo. Vsak ima svoj prag odpornosti in tolerance; prehitro se zgodi, da je treking v Nepalu, o katerem vam je navdušeno pripovedoval znanec, zvenel precej lažje, kot muke, ki jih (potem, ko ste verjeli njegovim besedam) v Nepalu doživljate sami.

Še enkrat, na teh straneh so zapisane naše izkušnje in utrinki iz dežel, kot jih dojemamo mi. Res je, da pogosto napišem kakšen splošen nasvet, a če iščete konkretni nasvet za konkretno deželo, nam pošljite sporočilo na info@brackotinapotovanju.si, kot so se že mnogi. Z veseljem vam odgovorimo.

Tokrat zares še ne vemo, kam se bomo odpravili za letošnje prvomajske praznike. Po navadi smo v tem času imeli že izbrano destinacijo, letos pa nam nekako še ni padla nobena dovolj privlačna in realno izvedljiva ideja, da bi jo zagrabili. Lani smo se čez prvomajske potepali po Sardiniji, predlani po Turčiji, leta 2011 smo bili v Iranu, še leto poprej pa na enoletnem potovanju po svetu. Takrat nam seveda to, da so bili prvomajski prazniki, ni pomenilo prav ničesar, bili pa smo na Kitajskem. Za prvomajske praznike smo potovali, odkar pomnim.

A kam naj za prvomajske praznike odpotujemo letos?

Ideje seveda imamo, teh nam nikdar ne zmanjka, a tista prava, ob kateri bi se vsi navdušeno razveselili (in bi bila seveda realno izvedljiva), še ni padla. Pomislili smo na nekaj najpopularnejših relativno bližnjih krajev, ki se jih da obiskati v tem letnem času, a nas noben ni dovolj pritegnil. Sledile so ideje o krajih, kjer smo že bili in so nam bili tako všeč, da bi jih želeli ponovno obiskati, a nam nepotešljiva radovednost, da želimo videti nekaj novega, tega zeankrat ne dopusti. No, Avstralija, Filipini, Namibija, Kostarika in podobne dežele, ki bi jih z veseljem obiskali, za prvomajski oddih ne pridejo v poštev. Iščemo namreč destinacijo, ki bi bila dovolj blizu, privlačna, sončna in poceni. Sanjska destinacja, ni kaj. Vedno znova se znajdemo pred dilemo.

Možnosti za to, da se odločimo, kje bomo preživeli prvomajske praznike ni veliko. Prvič; lahko se ponovno lotimo iskanja sanjske destinacije, jo izberemo in odpotujemo tja. Drugič; lahko počakamo, da z neba padejo kakšne izjemo ugodne letalske vozovnice, jih kupimo in letimo pač nekam. Tretjič; počakamo na vremensko napoved, se tik pred zdajci odločimo, sedemo v avto in se odpeljemo na lepše. Četrtič, ostanemo doma (Glb!).

To so torej naše trenutne dileme, (v zvezi s potovanji) s katerimi si belimo glave. Kaže, da nam ne preostane nič drugega, kot počakati na pravi trenutek. Zagotovo bo prišel, vedno pride.

Končno je ponovno prišel čas, ko je pisanja, pogovarjanja in razmišljanja o potovanjih dovolj. Čas je namreč za potovanje. Toplo sonce se je iz naših krajev preselilo na jug in greje tiste, ki jih je zeblo, ko je bilo toplo nam. In ker imamo mi radi toplo, jih gremo obiskat. Kratek pobeg od zime je že tradicija, saj se od leta 2006, ko smo se z dveletno Mašo podali v Mehiko, vsako zimo odpravimo v tople kraje. Resda za kratek čas, a povsem dovolj, da presekamo dolg zimski čas.

Maša je stara deset; če samo pomislim na vse dežele, ki smo jih v tem času obiskali, se mi kar zvrti. Ko pa pomislim na vse dežele, ki jih nismo in jih najbrž tudi ne bomo obiskali, mi je kar žal, da tistega obdobja, ko so otroci majhni in obvladljivi, nismo bolje izkoristili. A ker tega, kar je bilo, ne moremo spremeniti, gremo naprej.

Torej, kam odpotovati to zimo?

V tistem koncu sveta, kamor najraje potujemo, smo obiskali že skoraj vse dežele, ki so nas pritegnile. Menda nam je ostala le še Burma. A glede na to, da smo ta konec sveta in dežele podobne Burmi letos že obiskali, bo treba drugam.

Nasvetov, kam odpotovati to zimo, je na spletu nešteto, a kako izbrati pravega?
http://www.priceoftravel.com/1753/17-cheap-destinations-with-great-weather-in-january/
http://www.lonelyplanet.com/travel-tips-and-articles/lonely-planets-best-value-travel-destinations-for-2014
http://www.thisworldrocks.com/travel-guides/top-lists/top-budget-travel-destinations-to-visit-in-2014/

Že na teh treh povezavah je za vsakogar mogoče najti privlačno destinacijo, saj jih je omenjenih kakšnih trideset. Poleg tega so omenjene destinacije (kljub temu, da so iz vseh koncev sveta) še posebej privlačne zaradi ene skupne lastnosti, ki je razvidna že iz URL-jev: cheap, best value in budget: so poceni. Mi namreč že nekaj časa več ne potujemo kot družina z dvema odraslima in dvema otrokoma, ampak kot trije odrasli in en otrok. Pravzaprav je edini popust, ki smo ga še deležni, nekaj odstotkov cenejša Mašina letalska vozovnica, pa še to ne povsod. Stroški drugih prevozov, spanja in hrane so takšni, kot za štiri odrasle. To se pri stroških na potovanju precej pozna. Zato sedaj (še bolj kot prej) iščemo poceni destinacije. Seveda je prvi pogoj še vedno, da nas neka dežela pritegne.

Ko sem pisal o petih vprašanjih, ki se jih vprašamo, preden se odločimo, kam bomo odpotovali, sem dal stroške na zadnje mesto. Danes bi jih na pomembnostni lestvici zagotovo pomaknil višje. Žal je zaradi tega iz našega seznama želja treba črtati cel kup dežel, ki nas sicer zelo privlačijo, ampak si jih preprosto ne moremo privoščiti. Gre za dežele v Oceaniji, Srednji Ameriki, Afriki in še kje. Ko izbiri destinacije dodamo še faktorje, kot so varnost, zdravje in klimatske razmere (ki jih nikakor ne smemo prezreti), se seznam dežel, kamor lahko odpotujemo, precej zmanjša. Pravzaprav se zmanjša do te mere, da bo treba ponovno potovati v dežele, ki smo jih že obiskali.

Od dežel, ki smo jih že obiskali, je zelo malo takšnih, katerih ne bi želeli ponovno obiskati. Sploh večjih dežel, ki jih je na enem potovanju takorekoč nemogoče prepotovati v celoti. Tako smo na primer po Mehiki prevozili več kot 5000 kilometrov, a smo je videli le majhen del. V Avstraliji smo prevozili še precej več, a smo je videli manj kot polovico. Da o Indiji in Kitajski niti ne govorim. To so ogromne dežele, v katere se popotnik lahko vrača vsako leto in vsakič obišče nove kraje.

Ampak od vseh daljnih dežel do danes še nobene nismo obiskali dvakrat. No ja, v New Yorku smo bili dvakrat, ampak temu ne moremo reči, da smo dvakrat obiskali Ameriko. V resnici po Ameriki (ZDA) še nismo potovali. A vse je enkrat prvič. Zato se čez natanko en mesec ponovno odpravljamo v deželo, ki nas je najbolj očarala. Saj veste katero…

Kako nenavadno, divje, nevarno, bizarno, odštekano mora biti potovanje ali pustolovščina, da lahko rečemo, da gre za nekaj norega? Gre za nenavadne dogodivščine, za katere potrebujemo predvsem dovolj poguma, potrebnega, da se jih lotimo.

Je bila naša enoletna pustolovščina okrog sveta nekaj norega? Ali morda potovanje v Iran, ali z motorjem v Maroko ali do Nordkapa? Meni se ne nič od tega ne zdi noro. Za primerjavo naj navedem nekaj potovanj oz. avantur, da bo primerjava bolj jasna:

Prehoditi vse ceste v New Yorku: 13.000 kilometrov v štirih letih. Obiskati vse dežele na svetu brez letenja: 201 država v 1426 dneh. Skočiti 264 metrov v globino iz stolpa Macau, privezan na elastično vrv. Prepotovati 1650 km po Irski z avtostopom in s seboj nositi hladilnik. Preživeti na pustem otoku. Ilegalno prečkati mejo z ZDA. Obiskati laboratorij v amazonski džungli, kjer pridelujejo kokain. Bežati pred podivjanimi biki v Pamploni. Prečkati Saharo. Obiskati Butan. Potovati s transibirsko železnico. Stikati za gorilami v afriški džungli. Obiskati Antarktiko. Prevoziti 48.000 kilometrov dolgo cesto Pan-American iz severa Aljaske do juga Argentine.

Več rekordov in idej:
Telegraph
Forbes
The Guardian
Trendhunter
Travelblogs

Peš, s kolesom, čolnom, motorjem, avtom, letalom, sam, v skupini, pod vodo, v gorah ali jamah, skratka kakorkoli, s komerkoli in kjerkoli; norih potovanj je toliko, da se je nemogoče podati na vse. “Bucket liste” sicer nimam, a izmed naštetih pustolovščin bi jih zlahka naštel vsaj deset, na katere bi se z veseljem podal.

Če bi imeli čas, denar in ostale potrebne sestavine, na katero noro potovanje bi se podali?

O tem, zakaj se norih pustolovščin sploh lotevamo, prihodnjič.

Pred nedavnim je minilo tri leta odkar smo se vrnili z enoletnega potovanja po svetu. Le tri leta? Zdi se mi, da je od tega minila cela večnost, kot da se je to dogajalo v nekem prejšnjem življenju. A tokrat o tem, kaj vse se je v tem času spremenilo in zgodilo, ne bom. Pravzaprav bom, a le o naših potovanjih.

Zdi se mi, da smo v preteklih treh letih potovali še več kot prej. Preveril sem zemljevid naših potovanj in ugotovil, da smo v tem čas nanj dodali 20 novih držav, s tem, da smo jih obiskali več kot 30. Torej 30 držav v treh letih! Kakorkoli obračam te številke, je to veliko. Skoraj ena država vsak mesec. Res je, da smo nekatere obiskali na kratko in da sva nekatere obiskala sama s Sabrino, oziroma sem jih obiskal sam na izletu z motorjem po Skandinaviji. A na vsa »prava« potovanja v daljne, eksotične dežele onkraj Evrope smo se podali vsi štirje. Teh potovanj je bilo za moj okus premalo. To ni tempo, s katerim nam bo uspelo »videti cel svet«, kot nam marsikdo reče, da smo ga že. Daleč od tega. S svetom je pač tako, da več kot ga vidiš, večji se ti zdi. Sploh pa nam manjka še ena cela celina, ki ima menda več držav, kot smo jih skupaj obiskali. Od vseh Afriških dežel sva s Sabrino obiskala le Maroko. Veliko dela nas še čaka na črni celini. A pustimo prihodnost, tokrat o preteklosti.

Potovanja na katera se podajamo v zadnjih letih so krajša (prekratka). Bili smo le na enem potovanju daljšem od meseca dni. Po naših izkušnjah je namreč tako, da dlje časa kot smo na poti, slajše postaja potovanje. A nič zato, ker so potovanja prekratka, jih je pač zato več. Res pa je, da je doživljanje več krajših potovanj povsem drugačno, kot je doživljanje daljšega potovanja, a to nam v zadnjem času ustreza. V primerjavi s prejšnjimi leti nismo spremenili le trajanja potovanj, temveč pogosto spreminjamo tudi načine na katere potujemo. Tako je vse skupaj bolj razgibano.

S potovanji torej nadaljujemo. A od samega dejstva, da po 13 letih družinskih potovanj še vedno potujemo, je pomembnejše dvoje: prvi so razlogi zaradi katerih potujemo, drugi pa občutki, ki nas na potovanjih prežemajo. Še vedno so takšni, kot so bili: pristni in neprecenljivi.

V današnjem sivem deževnem dnevu brez sonca sem se spomnil na fotografijo, ki sem jo posnel letos pomladi na Sardiniji. Fotografijo sem sicer nameraval objaviti, a je čas dobil krila, tako da je minilo kar tri mesece in pol, odkar smo obiskali Sardinijo in na to pozabil. Morda sem na fotografijo pozabil preprosto zaradi tega, ker od maja do danes nisem pogrešal sonca, saj ga je bilo dovolj na nebu. Ne vem. Sploh pa ni pomembno zakaj sem nanjo pozabil, temveč zakaj sem se nanjo spomnil. Gre za fotografijo, ki mi je všeč zaradi barv: jutranja svežina modrega neba, v tople sončne barve odete hiše, v mladostno zeleno oblečena drevesa in poživljajoče rdeče obarvan mak.

(Sonce mi pomeni precej več, kot bi to upal priznati.)

Ne glede na precejšnje število vročih sončnih dni, ki smo jih bili deležni v letošnjem poletju (ki ga seveda še ni konec), mi vročina ni bila odveč. Do sedaj mi namreč še nikoli ni bilo tako vroče, da bi si namesto vročine zaželel mraza. Res pa je dojemanje temperature odvisno od posameznika, zato verjamem, da ima marsikdo raje temperature pod ničlo, kot pa temperature nad 30. No, jaz pa si kljub temu želim vroče in sončne jeseni, da se lahko podamo še na nekaj izletov, preden nebo prekrijejo novembrski sivi oblaki. A kje je še to…