S kolesom po severni Dalmaciji in Kvarnerju

Letošnji oddih na jadranski obali smo preživeli tako, da sem prvi del dopusta kolesaril sam po otokih, drugi del pa smo preživeli skupaj v čudovitem avtokampu pod borovci. O družinskem oddihu na morju ni veliko za povedati; kopanje v morju, poležavanje pod borovci s knjigo v roki, večerno sprehajanje, uživanje v sladoledih, skratka oddih. Oddih od vsega, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Precej več je za povedati o petdnevni kolesarski eskapadi.

Za cilj kolesarjenja sem izbral otoke severne Dalmacije in Kvarnerja: Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj. Stopil sem tudi na Krk, a le toliko, da sem menjal trajekt. Kolesariti sem začel v kraju Gračac, ker me je tam odložil nočni vlak Zagreb – Split, od koder je bilo dobrih 70 kilometrov do morja. Nato sem se s trajektom zapeljal na Pašman in prvi dan zaključil na severnem delu otoka Ugljan. Od tam je bilo treba s trajektom v Zadar in z ladjico na Dugi otok. Obiskal sem narodni park Telaščica in odkolesaril do skrajne severne točke Dugega otoka. Naslednje jutro sem se ponovno vrnil v Zadar in zavrtel pedala proti Pagu. Tudi tukaj sem zaključil dan na severnem delu otoka, v Lunu. Naslednji dan sem predvidel le kratko kolesarjenje in počitek na Rabu, kjer ni veliko cest, ki bi jih bilo vredno prekolesariti. Kako sem se motil! V turističnem uradu so mi v roke porinili brezplačni kolesarski zemljevid Paga, na katerem je zapisano, da ima otok 150 kilometrov kolesarskih poti! Ni mi preostalo drugega, kot, da sem se lotil dela. Zvečer sem Hrvatom pomagal navijati proti Mehičanom, a ni pomagalo. Peti dan sem moral biti že ob 5:45 na trajektu za Krk, da sem lahko pravočasno ujel trajekt za Cres. Na Cresu se je začelo garanje; veter v prsi in klanec za klancem. Že ko sem iz Paga in Raba opazoval gorata in neskončno dolga otoka Cres in Lošinj, sta se mi zdela velik kolesarski zalogaj. Izkazalo se je, da upravičeno. Ta dan sem za pot potreboval 11 ur in s petdnevnim kolesarjenjem ter po 500 pregonjenih kilometrih zaključil na Lošinju, kjer sem se dobil z mojimi dekleti.

Potovanje med otoki s kolesom je sila preprosto. Prevozi s trajekti in ladjicami med otoki ter med otoki in celino so v juniju tako pogosti, da se je mogoče z dobrim načrtom brez težav prevažati sem in tja. Res pa je, da so ure odhodov v večini primerov zgodnje, zaradi česar je bilo treba vstajati ob peti uri zjutraj. S čemer pravzaprav ni nič narobe, saj je kolesarjenje v svežem jutru neprimerno bolj zabavno kot v vročini in sopari popoldneva.

Kar se tiče hrane in spanja (dve najpomembnejši zadevi takoj za kolesarjenjem), sem imel vse s seboj. Šotor, spalko, kuhalnik, hrano in drugo, kar sodi zraven. Kar veliko glede na razpoložljiv prostor na kolesu in dodatno moč, ki je potrebna za premikanje tako otovorjenega kolesa. A spanje v šotoru in kuhanje večerje sta zame nepogrešljiv del tovrstnega potovanja. Če bi moral spati v hotelih in jesti v restavracijah, bi to potovanje izgubilo svoj čar.

Pritiskanje na pedala se mi ni zdelo zahtevno. Ceste so v odličnem stanju. Resda so speljane tudi čez hribe, a razen na Cresu, klanci niso prezahtevni. Treba se le je pravočasno oskrbeti z vodo in hrano, saj so nekateri otoki redko poseljeni. Edino, kar je bilo med kolesarjenjem težko prenašati, je vročina. Večino časa na kolesu pihlja veter, ki prijetno hladi, a na kakšnem klancu, ko se hitrost zniža ali kje v zavetrju, ko pritisne poletno sonce, zna biti strašno vroče. A na srečo sem občutek, da sem se znašel v vroči peči, doživel le dva-trikrat. To, da se mi kolesarjenje ni zdelo zahtevno, ne pomeni, da v petih dneh nisem bil utrujen. Seveda sem bil po več kot osmih urah kolesarjenja dan za dnem vsak dan utrujen. (Utrujen, ne naveličan!) A to je del vsakega resnega kolesarjenja. Sploh pa je to še najnižja cena, ki jo je za takšno doživetje treba plačati. Kot velja za vsako potovanje, tudi kolesarjenje brez pravšnje mere izzivov ne bi bilo pustolovščina.

Še okvirna pot, ki sem jo prekolesaril. Podrobneje na Google maps.
map_jadran_2014

Kolesarjenje je cilj

Glede na hitrost, s katero potujemo skozi kraje, čez pokrajino in dežele ter jih ob tem občudujemo in doživljamo, je najbolj idealna oblika potovanja kolesarjenje. Pri kolesarjenju sta tako čas, ki ga lahko neki zanimivosti ob poti namenimo, kot količina zanimivosti, ki jih lahko v enodnevnem kolesarjenju vidimo, najbolj primerna. Tako kvantiteta, kot kvaliteta doživetega sta usklajeni. Seveda to velja le, če kolesarimo zato, da se naužijemo lepot, mimo katerih se peljemo, ne zato, ker nabiramo kolesarske kilometre ali treniramo.

Z avtom se resda lahko v nekaj urah zapeljemo čez celo Slovenijo in prispemo na želeni cilj. A tako hitrost potovanja z avtom, kot količina zanimivosti, mimo katerih se peljemo, sta preveliki, da bi razen premagane razdalje, imeli kaj od tega. Od iste poti čez Slovenijo bi imeli veliko več, če bi jo prepešačili, a bi za to potrebovali precej več časa. Če torej potujemo zato, da bi se naužili lepot, mimo katerih potujemo in da bi bilo teh lepot čim več, potujmo s kolesom.

Žal sem jaz edini kolesar v naši družini. Vsi sicer kolesarimo, a mimo table domače kraja skupaj s kolesi še nismo prišli. Na družinskih potovanjih in izletih nam pač bolj ustrezajo druge oblike prevoza in načini potovanj. Potovali smo peš, z letali, čolni, avtodomi, motorji, živalskimi vpregami, kamelami, sloni in še kako, kolesarili v družinskem krogu pa žal ne. Tako sem si, da bi potešil svoje kolesarske strasti, lani privoščil večdnevno kolesarjenje po severni Istri. Način potovanja, pri katerem sem potoval sam s kolesom, s pravšnjo hitrostjo občudoval neodkrito primorsko pokrajino in s seboj tovoril vse potrebno za kampiranje (in kolesarjenje), me je tako navdušil, da sem se odločil, da kolesarsko avanturo ponovim tudi letos. Tokrat sem se s kolesom odpravil v Dalmacijo in Kvarner. V petih dneh sem prekolesaril 500 kilometrov in tako od repa do glave pregonil sedem otokov.

Več prihodnjič, ko se odpočijem.

Hrepenenje po kislih kumaricah

Pride čas, ko je raznih obveznosti in dogajanj, doživetij in vtisov, izletov in potovanj, toliko, da jih je preveč. Toliko, da bi se najraje za nekaj časa skrili in v miru predelali vse, kar se nam dogaja. Da bi doživeto predelali, se na nek način izpraznili in naredili prostor za nova doživetja. Tudi najokusnejše hrane se, potem ko je zaužijemo več, kot bi je potrebovali, zasitimo. Enako velja za doživetja, kadar jih je preveč, se jih zasitimo. Takrat si želimo počitka, da v miru prebavimo vse, kar smo zaužili. A kaj, ko stvari na tem svetu niso porazdeljene tako, kot bi si mi želeli, enkrat jih je preveč, drugič premalo. Zraven tega se ni mogoče ničesar naužiti za nazaj ali za naprej.

Je sploh mogoče samega sebe pravočasno zaustaviti in obvarovati pred prekomernim predajanjem užitkom? Seveda je, treba se je le zavedati, katera pot je prava in se nanjo usmeriti. A s tem upravlja vsak sam zase.

Skratka, junij, najbolj nori mesec je na višku in že se veselimo, da se vse skupaj umiri, tako, da bomo lahko posameznim doživetjem posvetili več pozornosti kot sedaj. Obdobju, ki prihaja, pravijo čas kislih kumaric, ker je to čas dopustov in se takrat naj ne bi dogajalo nič zanimivega. Le kako se naj julija in avgusta kaj dogaja, ko pa se s prekomernim doziranjem v juniju porabijo vsi razpoložljivi resursi! Glede na to, da ima leto dvanajst mesecev, je razporeditev raznoraznih organiziranih dogodkov skrajno neenakomerna. Kot da niso dovolj valeta, matura, zaključni izpiti, festivali, koncerti, poletne noči in kaj vem kaj še vse, so v ta junij strpali še fuzbal. Da izletov in potovanj niti ne omenjam.

Le kako se naj človek odloči in izbere le tiste in toliko dogodkov, ki jim bo lahko posvetil zasluženo pozornost?

Na srečo so tukaj svetle izjeme, kar se tiče organiziranih dogodkov, ki so načrtovani tako, da se odvijajo izven najbolj zasedenega meseca in trajajo dlje časa. Na primer poletni Festival Ljubljana, ki traja od 1.7. do 1.9. To daje tistim, ki jih tovrstno dogajanje zanima, dovolj časa, da se z doživetji ne predozirajo.

Kaj ima to veze s potovanji? To, da smo z junijsko norišnico zaključili in odhajamo na morje, kjer bomo lahko vse v juniju doživeto v miru prebavili.

Z motorjem po bivši Jugi

Ponovno sem poskusil nekaj novega. V družbi motoristov (in motorjev) sem se podal skozi tri (nam nekoč dobro znane) dežele. Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Pot nas je vodila skozi Bihać, Jajce, Sarajevo, Žabljak, Kotor, Dubrovnik, Mostar, Makarsko in Senj. Rdeča nit motorističnega potovanja je bila vožnja skozi čudovite pokrajine po zavitih cestah, ki jih v teh deželah resnično ne manjka. S tega vidika so bili vrhunci ceste od Bihaća do Travnika, Durmitor in Kotor ter Jadranska magistrala od Maslenice do Senja. Verjamem, da so vijugaste ceste nekomu, ki še ni sedel za krmilom motorja, povsem nezanimive, a za motoriste so raj. Najlepši dan na poti je bil, ko smo se zjutraj zbudili v Herceg Novem v Črni Gori, se odpeljali na sladoled v Dubrovnik, nato na čevapčiče v Mostar in na kopanje v Makarsko. Tri dežele v enem dnevu!

Dovolj besed, naj več povedo fotografije.

Mesto, kjer je nekoč nastalo nekaj velikega, Jajce. 2014-Balkan01
Sarajevo, prestolnica, ki vedno navduši. 2014-Balkan02
Smaragdni črnogorski reki Tara in Piva. 2014-Balkan03
2014-Balkan04
2014-Balkan05
Ponovno čez Durmitor. 2014-Balkan06
Slansko jezero, v ozadju Nikšič. 2014-Balkan07
Tam nekje v Črni Gori. 2014-Balkan08
Menda edini balkanski fjord, Boka Kotorska. 2014-Balkan09
Karkoli ga že imenujejo, Dubrovnik si zasluži vsak superlativ. 2014-Balkan11
2014-Balkan12
2014-Balkan10
Še eno mesto, ki ga na poti skozi ta del sveta ne gre zamuditi, Mostar. 2014-Balkan13
2014-Balkan14
Pogled z Jadnranske magistrale proti Kvarnerskim otokom. 2014-Balkan15
In seveda izvrstna hrana, ki nam je dala moč za premagovanje dolgih kilometrov.
2014-Balkan16
2014-Balkan17

Zimska galerija

Zunaj je sonce, pričenja se poletje. Zime je nepreklicno konec. A ker je bila letošnja zima tako radodarna s snegom in lepim vremenom, so me gore priklicale večkrat kot sicer. Zato za intermezzo in oddih od norih časov zimska galerija. Saj pohajkovanja po hribih so tudi potovanja, mar ne?

Pogled na Triglav iz vzhoda.
2013-zima12

Pogled na Triglav iz zahoda.
2013-zima13

Z jutranjim soncem obsijan Jalovec.
2013-zima15

Uživanje v razgledu tam nekje pod Jalovcem.
2013-zima14

Jalovčev ozebnik z dolino Tamar v ozadju.
2013-zima16

Spust kot se šika.
2013-zima17

Nekje na prostranstvih Pokljuke.
2013-zima18

Panorama s Kalvarije pod Triglavom.
2013-zima19

Na vrhu Malega Triglava v megli.
2013-zima20

Včasih je snega preprosto preveč in se je treba obrniti.
2013-zima21

Zaslužena malica in počitek v Tamarju.
2013-zima22

Kratek oddih na morju

Poletje brez morja si težko predstavljamo, a si ga včasih težko privoščimo. Vsaj v obliki klasičnega deset ali več dnevnega oddiha na morju. (Čeprav si tako dolgega dopusta na morju menda še nismo privoščili.) Težko si ga privoščimo zaradi tega, ker skopo odmerjene dneve dopusta raje porabimo v daljnih eksotičnih deželah oziroma tam, kjer še nismo bili. Res pa je, da si na vsakem potovanju privoščimo vsaj nekaj dni kopanja v morju, če je to le mogoče. Tako da v resnici nimamo niti najmanjšega razloga, zaradi katerega bi se pritoževali nad premalo morja, saj smo se letos januarja kopali v Kambodži, maja na Sardiniji, julija pa v Turčiji, Grčiji in Albaniji. Manjkal je le tisti klasični oddih s šotorom na jadranski obali. A še to vrzel smo v minulih dneh zapolnili, saj smo cele štiri dni šotorili na Krku.

O tem, kako je kampirati v avtokampu na Hrvaškem, nima smisla izgubljati besed, dopust na Hrvaškem poznamo bolj ali ne vsi. Tako da o tem, ali je bilo morje mrzlo ali mlačno, veter premočan, sonce prevroče, cene previsoke, wc-ji umazani, sladoledi presladki, lignji preveliki, ljudje neprijazni, ceste nagnetene, ne bom. Vsake oči imajo svojega malarja! Mi smo bili v kampu s čudovito plažo, kristalno čistim morjem, šotor smo imeli v hladni senci, obkroženi pa smo bili s prečudovitimi ljudmi. Na tem kratkem oddihu nam je bilo zelo lepo.

S kolesom po Istri

Junij ni le čas, ko počnemo le tisto, kar drugi hočejo (kot včasih radi rečejo). Ampak je tudi mesec, v katerem lahko počnemo tudi tisto, kar sami hočemo. Če si to seveda dovolj močno želimo in še pomembneje, če si to lahko, na takšen ali drugačen način, privoščimo. Tako sem se prvič v življenju podal na večdnevno kolesarsko pustolovščino. Preprosto zato, da preizkusim nekaj, česar še nisem.

Z vlakom sem se pustil zapeljati v Istro, preveriti, če drži, da so v Istri, kamorkoli se obrneš, hribi in da je zaradi tega tam tako lepo kolesariti.

Pogled na slovenske soline vzbuja skomine,
Soline
a varna vožnja po makadamskih cesta zahteva vso pozornost, tako, da ni časa za sanjarjenje. Parenzana
Parenzana, v ozadju Motovun
Zaslužen počitek v prvorazrednem apartmaju za tretjerazredno ceno z razgledom na Motovun.
Razgled na Motovun
Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani, s 33 postajami med Trstom in Porečom, je speljana skozi najlepše predele Istre, kar sem jih videl. Morda pa sem jih tokrat prvič videl zato, ker sem skoznje potoval z idealno hitrostjo za opazovanje okolice, s kolesarsko hitrostjo.
Parenzana
Parenzana
Večerno nebo pred nevihto nekje blizu Savudrije.
Savudrija
Dostava svežih rib na Primorskem ni nič drugačna, kot na Štajerskem.
Sveti Peter nad Dragonjo

Poletje je tukaj!

Po dolgi, snežni zimi in deževni pomladi, ki se je zavlekla pozno v junij, je končno posijalo sonce. Tisto pravo, vroče, sijajno sonce. Tako se je danes prebujal dan v Logarski dolini:
2013-slovenija_01

in na Okrešlju:
2013-slovenija_02

Sedaj se lahko ponovno posvetimo resnejšim, konkretnejšim in bolj razumljivim temam. Recimo, o potovanjih.

Glede na to, da smo letos opravili že eno precej veliko potovanje v Azijo in eno manjše na Sardinijo, bomo čez poletje… doma? Doma je sedaj čudovito, končno je dovolj toplo, da lahko na terasi polnimo viseče mreže in uživamo v brezdelju. A poletje je kljub temu, da ga imamo najraje od vseh letnih časov, predolgo, da bi ga lahko v nedogled uživali v brezdelju. Če sem iskren, tega ne znamo prav dobro početi. Poletje je namreč preveč mamljivo in dragoceno, da bi ga kar tako zapravljali. Zraven tega je toliko privlačnih krajev, ki jih želimo obiskati že samo v Sloveniji, kaj šele v bližnji okolici, da bo treba zavihati rokave in se lotiti potepov.

Tako smo naredili nekaj drznih načrtov za prvi mesec tega poletja. A ker šola še traja in z njo najbolj nori mesec v letu, junij, v tem trenutku o teh načrtih še ne moremo razpravljati. Če sem že omenil junij; ne morem se sprijazniti s tem, da je treba zraven vseh zaključnih prireditev na osnovnih, glasbenih, baletnih in Aikido šolah ter pri tabornikih, v ta mesec trpati še zobozdravnike in druge dohtarje, servise za avto, dela na hiši, piknike, rojstne dneve, poroke, sindikalne izlete, srečanja, koncerte, festivale in še kakšen milijon drugih dogodkov. Zakaj vse v junij? Ne verjamem, da je treba vse opraviti v juniju zato, ker gre toliko ljudi čez poletje na dopust.

No, mi gremo. Več o tem, kam in kako, ko zberemo misli (in se posvetimo visečim mrežam) po junijski norišnici.

Vtisi s potepa po Toskani

Kaj smo torej počeli med krompirjevimi počitnicami v deželi testenin?

Kot sem omenil nazadnje, smo prvi dan preživeli v zabaviščnem parku, ostale dneve pa smo se pridružili trumam turistov, ki jih v Toskani očitno nikoli ne zmanjka. Za to seveda obstajajo dobri razlogi, saj Toskana ponuja toliko znamenitosti, lepot in dobrot, da bi se človek lahko tam potepal več mesecev, ne da bi mu postalo dolgčas. Seveda le, če bi imel na voljo neusahljiv vir denarja, saj je potovati po tem delu sveta precej drago. O stroških ponavadi ne pišem, a če sem že začel, naj dokončam. Hoteli, prevoz in hrana, vse je drago. Nočitev za manj kot 100 EUR na družino je skoraj nemogoče najti. Da o cenah bencina in cestnin, ki so v Italiji blazno visoke, ne govorim. Edino pri hrani je mogoče priti skozi relativno poceni. A le, če si dovolj previden in skromen. Tako pač je; v eni najbolj obleganih turističnih destinacij Evrope je nemogoče pričakovati, da bo karkoli poceni. Seveda se pozna tudi to, da smo štirje. Spimo v sobah za štiri in jemo za štiri. Časi, ko sta bili dekleti tako majhni, da je bilo potovati z njima poceni, so za nas minili (še en razlog za vse, ki razmišljate o tem, da bi potovali z majhnimi otroki).

Majhna toskanska mesteca, ki se trudijo ohraniti srednjeveško podobo, so čudovita. Za to nam ni bilo treba obiskati muzejev in palač, temveč smo se le sprehajali po ozkih in strmih uličicah. Ob tem smo si skušali predstavljati, kakšno je bilo življenje v teh krajih nekoč, v primerjavi z življenjem danes. Zanimivo bi bilo tudi videti, kakšna je notranjost teh prastarih hiš, ki so od zunaj tako lepo obnovljene, da so nekatera mesteca videti, kot iz pravljice. A to nam žal ni bilo omogočeno, tako, da so bile edine hiše, ki smo jih lahko videli od znotraj, lokali. Tam so sicer ponujali izvrsten kapučino, sladoled, pizze in podobno, a to je tudi vse. Zraven teh smo pokukali v notranjost nekaj katedral, ki pa so z vsemi freskami, marmorjem in mozaiki tako grandiozne, da zanje nimam pravih besed.

Katedrala-v-Sieni
Katedrala-v-Firencah

V enem od mest se je ravno odvijal festival stripov in iger, tako da so tam trume turistov zamenjali obiskovalci festivala. Teh je resda bilo ogromno, jih je pa bilo veliko zabavneje opazovati kot turiste, saj je bilo veliko obiskovalcev našemljenih. Tako smo se po uličicah sprehajali z ramo ob rami s Harry Potterji, zombiji in vitezi. Najboljši pa je bil Spiderman, ki je zaplesal na Gangnam style.

Gangnam-style-Lucca

Glede na to, da smo bili na tistem koncu Italije, smo se odločili obiskati še znamenite Cinque Terre. Gre za narodni park, kjer na strmih pobočjih raste trta, med katero so, kot da bi jih narisal, posejane pisane vasice, ki so nekoč pripadale ribičem, danes pa pripadajo turistom. A sprehajalne poti so bile že zaprte, povrhu pa je bilo še slabo vreme, tako da smo se lahko sprehodili le med hiškami, ne pa tudi po okolici. Lepo, ampak, če sem iskren, so istrska obalna mesteca lepše urejena. Res pa je, da smo bili tam le en dan, tako, da nam čarov, zaradi katerih so Cinque Terre tako privlačne, tokrat žal ni uspelo odkriti.

Tako nekako so potekale naše počitnice, ki so bile bolj kot krompirjeve, testeninske. Zraven obilja testenin, ki smo jih nakupili še za domov, smo se naužili renesančnih spomenikov, srednjeveških vasic in toskanske pokrajine. Predvsem pa smo skupaj preživeli lepe praznike, kar je najpomembneje.

Takšen pa je bil razgled na Firence pred in po našem obisku:
Firence
Firence