Popotniški dnevnik družine Bračko

Sanjskih destinacij, ki sem jih naštel minulo nedeljo, je ogromno. Najbrž nič manj, kot je različnih popotniških želja. A kot sem že ničkolikokrat omenil, smo čisto vsi, do zadnjega, omejeni predvsem z dvema merama. S časom in denarjem. Tokrat bom vse druge omejitve pustil ob strani in se posvetil denarju. V smislu, kako za čim manjši vložek dobiti čim več. Čim več popotniških užitkov. Čim bolj eksotično potovanje in več kulturnega šoka. Pri teh parametrih izhajam seveda iz sebe, ko menim, da so eksotična potovanja bolj nagrajujoča, kot potovanja po bližnjih ali bolj razvitih deželah. Če si obiska eksotične dežele zaradi katerekoli omejitve ne moremo privoščiti, lahko naredimo potovanje v bližnje ali že znane kraje bolj nagrajujoče. Na primer tako, da potovanje naredimo bolj drzno, kot smo ga vajeni. To je le ena od možnosti.

Izbira bližnje dežele za potovanje nikakor ni ultimativna rešitev za to, da na potovanju porabimo manj denarja. Če želimo po dolgem in počez spoznati neko deželo, ki nam mora biti seveda privlačna, da se zanjo sploh odločimo, je to lahko precej drago početje. Če na primer primerjam cene v Italiji danes in pred nekaj leti, opažam strahovit porast. Seveda ne le v Italiji. Cene so šle navzgor tudi v Aziji in Afriki. Najbrž je ni destinacije, kamor bi bilo danes potovati ceneje, kot je bilo pred petimi leti. Ni pa se spremenilo dejstvo, da je mogoče na potovanju s pametno izbiro destinacije porabiti precej manj denarja. Zgolj s tem, da namesto nekam, kjer je drago, potujemo tja, kjer je ceneje. Če smo le dovolj prilagodljivi, se razume. London, Pariz in Rim so seveda edinstveni, a ravno tako edinstvene so njihove precej cenejše različice npr. Bangkok, La Paz in Adis Abeba. Že pred časom smo ugotovili, kar velja še danes; potovanja v manj razvite dežele so praviloma cenejša, kot potovanja v bolj razvite dežele. Ko smo nazadnje potovali v pravo Azijo, smo presenečeno ugotovili, da na Tajskem (še vedno) za svoj denar dobimo precej več, kot v Evropi. Kaj šele v Gruziji, kjer smo bili leto kasneje. Vključno s stroški za nakup letalskih vozovnic! Sedaj sem preveril v tabelah, kjer imam zajete stroške potovanj in vidim, da smo resnično na teh potovanjih porabili manj denarja, kot na potovanjih po zahodno evropskih deželah. Kar se zdi neverjetno, saj smo na potovanju po Mjanmaru in Tajskem imeli še tri notranje polete. Seveda se ta računica izide šele na daljših potovanjih, ko se visoki stroški letalskih vozovnic porazgubijo na račun nizkih stroškov za spanje in hrano. Ob tem velja omeniti tudi, da nam več to, da na potovanju pridemo čim ceneje skozi, ni več takšna vrednota, kot je bila nekoč. Na enoletnem potovanju se nam je vsaka soba, ki je stala več kot 20 EUR na noč, zdela draga. A ti časi oziroma cene so nepovratno za nami. Danes nam to, da potujemo po deželi, kjer je poceni, pomeni nekaj drugega. Predvsem to, da za svoj denar dobimo precej več, oz. si lahko privoščimo več, kot v deželah, kjer je drago. V deželah tretjega sveta, če jih lahko tako imenujem, si izbiramo najboljše restavracije, ne da bi na cene sploh pogledali. Medtem, ko smo v Parizu, kjer smo se potepali lansko poletje, zaradi visokih cen šli celo tako daleč, da smo pijačo kupili v trgovini in jo popili na klopci v parku. Pariz je seveda edinstven in je treba sklepati kompromise, a vendar to, da moramo biti pozorni na ceno za vsak grižljaj, za vsako sobo, za vsak prevoz, za vsak ogled, ni način potovanja, ki bi nam godil.

Morda se to zdijo skrajnosti, a ni nujno tako. Tudi po evropskih deželah, ki slovijo kot pregrešno drage, se da potovati ceneje. Skandinavija je lahko sila poceni, o čemer sem se prepričal na dveh potovanjih. Tudi na zadnjem potovanju po Norveški, ko sva jo prevozila z motorjem, sva porabila relativno malo denarja. Kljub temu, da sva prevozila noro število kilometrov in tankala pregrešno drag bencin ter občasno jedla v etiopski, turški, libanonski restavraciji. V resnici sva na zadnjem motorističnem potovanju po Italiji porabila več denarja na dan, kot na Norveškem. Kar se tiče zadnjih družinskih potovanj, ko potujemo trije, pa je bilo v zadnjem času najugodneje potovati v Črno goro in Grčijo. Sploh v času Covida, ko so bile namestitve prazne in smo si na Zakintosu za smešno ceno privoščili najem cele vile.

Skratka, stroške na potovanju lahko ne le prepolovimo, temveč zdesetkamo. Z ustrezno izbiro predvsem na treh področjih: destinacija, način potovanja in sezona, v kateri potujemo. Če smo se le tovrstnega prilagajanja pripravljeni lotiti.

Nazadnje sem pisal o naših popotniških izzivih, danes pa na splošno o izzivih izbire popotniške destinacije. Srečneži, ki vsako poletje obiskujejo isto destinacijo, v tem najbrž ne vidijo izzivov. Tisti, ki pa raje potujemo in to tako, da obiskujemo različne kraje, pa vsekakor. Morda bi kdo dejal, da to, da vsako leto obiščeš isto destinacijo in iste kraje, ni potovanje. A iz drugačnega zornega kota zagotovo je. Na primer, četudi se vsako leto odpelješ po isti poti do Pariza in nazaj, je to potovanje. Kakorkoli, danes me zanima, katere destinacije so najbolj vroče ta hip, oziroma bodo v letošnjem letu.

Začel bom z Rough Guides, vodniki, ki se mi zdijo najbolj uporabni. Priporočajo 23 različnih destinacij za vsak žep in za vsak okus. Celo Ljubljana je med njimi. Blizu nam je tudi Korčula, za katero pišejo da imajo najboljše vino, hrano in družinam prijazne plaže. Če bi izbiral med destinacijami, ki jih še nismo obiskali, bi za nas izbral Kostariko. Od destinacij, ki smo jih že obiskali, bi priporočal Torres del Paine in Patagonijo v Čilu. Ena izmed najbolj slikovitih pokrajin, kar smo jih videli.

Naslednji je Lonely Planet. Zanimiv se mi zdi njihov prikaz destinacij po različnih tematskih sklopih, ki naredijo destinacije privlačne. Hrana, način potovanja, povezovanje z domačini, odklop, spoznanja idr. Od naštetih bi na prvo mesto vsekakor postavil Zahodno Avstralijo, še eno od najbolj fascinantnih potovanj, ki smo jih opravili. Od tistih, ki bi najbolj pritegnile nas, pa zagotovo Butan.

National Geographic za letos priporoča 35 destinacij, ki so prav tako porazdeljene po kategorijah. V kategoriji narava je tudi Slovenija, kot vodilna država v trajnostnem turizmu. Bodimo ponosni na to lovoriko. V kategoriji družina priporočajo Kolumbijo. Tudi meni se to zdi zelo dobra izbira. Sam bi izbral Gano, afriško državico, ki je nedvomno nekaj posebnega. Povrhu je v zahodni Afriki, kamor še nismo zašli.

Naslednji je Forbes, sicer manj prepoznan pri nas, a imajo kar nekaj privlačnih predlogov za letos. Grški otok Paros je že tak, da se mu ni mogoče odreči, potem, ko vidiš fotografije tamkajšnjih plaž. Tudi Shimla v Indiji je takšna, da bi se z veseljem podali tja. Lake Louise v Kanadi sem obiskal pred leti in bi ga vsekakor priporočal ljubiteljem narave, ki jih Britanska Kolumbija ne bo razočarala. Zdi se mi, da ima prav Forbes najboljšo izbiro predlogov.

CNN sicer ne poznam kot poznavalcev s področja potovanj, a tudi oni imajo dober nabor privlačnih destinacij za letošnje leto. Uganda in Ruanda sta vsekakor eni najbolj privlačnih in za potovanje preprostih dežel, kar sem jih obiskal v Afriki. Med predlogi je tudi en, ki se mi zdi nenavaden in sicer Manaus, Brazilija. Ime tega kraja, ki leži sredi amazonskega pragozda, poznam iz romanov in je pogosto prikazan nekako mističen in odročen. Morda je danes drugače. Bo treba iti tja in se prepričati.

Predlogov, kam potovati, je seveda za celo morje. Le še različne želje, zmožnosti in strahove uskladimo ter že potujemo. Upam, da je med vsemi naštetimi destinacijami tudi tista, ki bo letos na družinskem potovanju navdušila tudi nas.

Idej in želja po potovanjih je najbrž prav toliko, kot razlogov proti njim. Zdi se mi, da nismo edini, ki smo venomer razpeti med željami, zmožnostmi in strahovi. Tudi kak razlog proti potovanjem najdemo. Popotniške želje so tako lahko na eni strani, možnost realizacije pa na drugi strani mavrice. Tako se najpogosteje zgodi, da potem, ko se soočimo z zmožnostmi in strahovi, ki nas pri uresničevanju želja omejujejo, tudi svojim željam pristrižemo peruti. Sklenemo kompromis, popustimo, se prilagodimo ali kako drugače reagiramo, da potovanje vendarle speljemo. Četudi ne tja, kamor smo si želeli in ne na način, kot smo si želeli. Sploh ne, da je to narobe, prej obratno. Na ta način zagotovo izpeljemo več uspešnih potovanj, kot pa če vztrajamo doseči natanko to, kar si želimo, a tega potem ne uspemo realizirati. Če se le ne odpovemo temu, kar nas osrečuje. Na primer, če si on želi v Budimpešto, ona pa na Dunaj, to, da obiščeta Bratislavo, ki je nekje vmes, najbrž ni kompromis, ki bi kogarkoli osrečil. Tako, kot še tako prečudovita plaža Zlatni Rat na Braču ne more biti ustrezna zamenjava za nekoga, ki si srčno želi na Maldive. A ko zmožnosti za uresničitev prvovrstne želje ni, se pač prilagodimo. Še najbolje tako, da že v izhodišču gojimo želje le v okvirjih svojih zmožnosti. Tako se prikrajšamo za marsikatero razočaranje.

A kaj, ko do nas prihaja toliko privlačnih impulzov, ki v nas zbujajo želje po potovanjih, ki se jim je tako težko upreti. Če bi moral v tem trenutku izbrati destinacijo za letošnje družinsko potovanje, bi imel kar težko nalogo, če bi želel to storiti tako, da bi navdušil tako Mašo in Sabrino, kot tudi sebe. No, če bi nekdo omenil Havaje, bi zagotovo vsi trije zastrigli z ušesi, a zaenkrat ni realno, da se tja podamo. Pravzaprav nas to omejuje. To, da nas pogosto privlačijo destinacije, ki si jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno ne moremo privoščiti. Tako, da je odločitev za izbiro destinacije zmeraj kompromis. Ni bilo vedno tako, vsaj pri nas ne. Odločitve o izbiri destinacije smo sprejeli dobesedno čez noč, enoglasno in kar takoj, ko smo se ogreli, kupili letalske vozovnice. Resnično nisem prepričan o tem ali je to, da danes ravnamo bolj premišljeno, napredek. Nesporno dejstvo je, da nam je danes precej težje izbrati vsem privlačno potovanje. Pri tem se mi zdi zanimivo to, da sem vedel, da bomo prišli do te faze pri potovanjih. Več kot deset, najbrž celo petnajst let je tega, ko sem ugotovil, da nam bo vedno vedno večji izziv najti vsem privlačno potovanje. Kar je seveda razumljivo, saj nobeno navdušenje ne more biti trajno. Priznati pa moram, da sem presrečen, da sem to tako zgodaj predvidel in s tem pravočasno preprečil kakršnokoli odlašanje in čakanje na boljše čase. Če sem lahko malce nostalgičen, lahko povem, da so bila potovanja z majhnima otrokoma najboljša (solo potovanje čez Afriko je izven kategorije).

S tem seveda ne mislim, da so naša potovanja v zadnjih letih slabša ali kakorkoli drugače manj vredna, daleč od tega. Nedvomno pa imajo danes naša potovanja na nas drugačen vpliv, kot so ga imela nekoč. Tudi lotevamo se jih drugače. Kar je seveda jasno, saj je od našega prvega družinskega potovanja, ki ga omenjamo na teh straneh, minilo že 22 let. Zato je popolnoma nerealno pričakovati, da bi aktivnost, ki jo izvajamo nepretrgoma dve desetletji, imela na nas enak učinek danes, kot ga je imela nekoč. Nikakor ne zato, ker bi bili potovanj naveličani, saj sicer ne bi več potovali, ampak zaradi tega, ker smo vsi po vrsti drugačni, kot smo bili nekoč. Kar nas pripelje do izziva, najti takšno potovanje, ki nam ustreza takšnim, kot smo danes.

Potem, ko sem minulo nedeljo objavil nekaj utrinkov o tem, kje smo lansko leto potovali, sem še preštel, koliko držav smo obiskali. Teh je več kot deset, kar me ne preseneča, saj to lahko naredimo že na enotedenskem road-tripu po okolici. Preseneča me to, da smo na potovanjih v lanskem letu stopili na štiri celine! Evropo, Afriko, Ameriko in Azijo. Sicer se nam to ni posrečilo prvič, a če bi imel knjižico, v katero bi pisal popotniške dosežke, bi to vpisal vanjo. Saj ne, da ta podatek karkoli pomeni in da smo si za to, da smo ga dosegli, prizadevali, je pa morda še en mejnik na naših potovanjih. Tudi zaradi tega, ker tega nismo načrtovali in sem to dejstvo šele sedaj spoznal. To, da bi se zavestno gnali za doseganjem dosežkov v številkah, nam še ni padlo na pamet. Potovanja niso številke. Si pa je s pomočjo številk marsikaj lažje predstavljati. Kot na primer v objavi, ki sega daleč nazaj in se glasi Enoletno potovanje okrog sveta v številkah in presežkih. Opa, v tej objavi je nekaj res norih številk, moram priznati. Saj drugače na enoletnem družinskem potovanju okrog sveta ne more biti.

Če sem že pri številkah, je tukaj še ena, ki jo občasno posodobim in omenim. Gre za število držav, ki smo jih na potovanjih širom sveta že obiskali. Nazadnje sem jo posodobil pred dobrima dvema letoma. Od takrat smo sicer obiskali kar nekaj dežel, a največ takšnih, v katerih smo že bili. Tako smo v tem času števec povečali le za dve in sicer Mavritius in Jordanijo. V države, ki so nam pri srcu, se tako radi vračamo, da pogosto niti ne pomislimo na to, da bi raje odpotovali nekam drugam, kjer še nismo bili. Da bi destinacije izbirali na podlagi tega, da bi tako povečali število dežel, ki smo jih že obiskali, nam še ni padlo na misel. Prizadevanje za tovrstnimi dosežki niti ni v našem radarju. Res pa je, da smo sedaj že zelo blizu trimestnega števila obiskanih dežel, tako, da se mi zdi, da bo treba na v naš repertoar potencialnih dežel za obisk, dodati več takšnih, ki jih še nismo obiskali. Seveda, če bomo imeli to srečo, da bomo z našimi potovanji lahko nadaljevali, preden se pojavi nov razlog za zapiranje meja ali karkoli drugega. Tega se sicer ne bojimo in o tem ne razmišljamo, a človek nikoli ne ve. Zato tudi več ne načrtujemo potovanj tako daleč naprej, kot smo jih morda nekoč. To ima sicer svojo ceno, a ta je majhna v primerjavi z vsem ostalim, kar nam potovanja prinašajo.

Če bi torej želeli doseči čarobno številko sto obiskanih dežel, bi bilo to relativno preprosto, sedaj, ko smo že tako blizu. Relativno preprosto v tem kontekstu pomeni, da bi lahko to dosegli v dveh letih, če bi se tega namensko lotili. Nič posebnega. Meni se zdi neprimerljivo težje to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki nas vse dovolj pritegne. Ne glede na to ali gremo tja prvič ali smo že bili. To so zame izzivi, s katerimi se na področju potovanj soočam. In to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki ustreza tako Sabrini, Maši in meni, to je zame resen dosežek. To so dosežki, za katerimi se pehamo.

Pravijo, da če nisi objavil, se ni zgodilo. Ali celo; če nisi objavil, ali se je sploh zgodilo? Če si objavil, a ne takoj, sploh koga to še zanima? Skratka, za to, da naredimo dober vtis na družbenih medijih, je treba upoštevati trende in zakonitosti teh medijev. Če jih ne, smo tam pač prezrti. Nekateri se zato, da si zgradijo skupnost somišljenikov trudijo, drugi niti ne. Prostora je dovolj za vse, takšne in drugačne. Če se le preveč slepo ne pustimo voditi algoritmom, ki služijo vsem drugim, le nam ne. Zdi se mi, da to, kar počnem sam, ni niti približno vzorna prisotnost na družbenih medijih. Enkrat objavljam o potovanjih, ki so se pravkar zgodila, drugič o potovanjih, ki so za nami že nekaj mesecev, zelo redko pa se oglasim takrat, ko dejansko potujemo. Razloge za to, da se s potovanj ne javljamo v živo, kar ima nedvomno največji odziv na družbenih medijih, sem omenil že večkrat. A pred kratkih sem slišal še za en meni všečen razlog, zaradi katerega se s tem, kaj se dogaja ali ne dogaja na družbenih medijih, ni treba obremenjevati. A ker so družbeni mediji (pre)resničen prostor za marsikoga, tega raje ne omenjam. Podobno kot tisti, ki ne jedo mesa, tisti, ki nimajo televizije ali tisti, ki ne vozijo avtomobila, svojih razlogov ne omenjajo drugim. Če pa jih že, se to redkim oz. ob redkih priložnostih posreči. Čeprav menim, da je prav, da o prepričanjih, v katerih se nam zdi, da smo drugačni od drugih, spregovorimo. Seveda ne zmeraj in ne z vsakomer, a ob pravi priložnosti in s pravim sogovornikom in na pravi način.

To, da bi objavljal sproti, torej takrat, ko dejansko potujemo, mi preprosto več ne znese. Sicer se mi s tem, da objavljam za več mesecev za nazaj, ni bilo lahko sprijazniti, a žal ne gre drugače. Kot sem že omenil, sem s tem na prvo mesto postavil naše doživljanje potovanj, šele na to vse drugo. V času, ko smo na potovanju, se razume. A ne glede na časovni zamik objav, ko gledam za nazaj vidim, kako pestro je bilo lansko popotniško leto. Morda smo skušali nadoknaditi zamujeni leti 2020 in 2021.

Začeli smo pozno, šele za prvomajske praznike, ko smo se podali na Kanarske otoke. S kolesom in še kako drugače.

Sledilo je moje solo potovanje po ameriškem zahodu.

Lani sem se s kolesom podal na enotedensko potovanje čez hribovito južno Slovenijo vse do morja.

Sledil je road-trip v Pariz.

Nato pa smo poletni vročini ušli tako, da smo odleteli na jug, vse do tja, kjer je bila zima, na Mavricij.

Motoristično sezono sva zaključila v Dolomitih.

Potovanja v letu 2022 smo sklenili v Jordaniji.

Popotniško leto 2022 je prineslo obilico doživetij in spoznanj, a tudi krepko razočaranje. Prav je tako, saj imajo tudi potovanja, tako kot vse, kar nekaj šteje v življenju, vzpone in padce.